Pojdi na vsebino

Prežvekovalec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Stilizirana ilustracija prebavnega sistema prežvekovalcev. Small intestine = tanko črevo, esophagus = požiralnik, rumen = vamp, reticulum = kapica, omasum = devetogub (prebiralnik), abomasum = siriščnik

Prežvekovalci ali ruminanti so rastlinojedi (herbivorni) sesalci podreda Ruminantia. Zanje je značilno, da so sposobni pridobivanja hranil iz rastlinskega materiala, ki ga s pomočjo simbiotskih mikroorganizmov fermentirajo v specializiranem in prilagojenem želodcu. Proces poteka v prednjem delu prebavnega sistema in navadno zahteva regurgitacijo (vračanje želodčne vsebine v ustno votlino) in vnovično žvečenje deloma fermentirane paše. Postopek vnovičnega žvečenja rastlinske materije z namenom razgradnje hrane na manjše gradnike in vzpodbujanje prebave se imenuje prežvekovanje ali ruminacija.[1] Tujka ruminant (po slovensko prežvekovalec) izvira iz latinskega jezika, kjer ruminare pomeni "žvečiti ali prežvekovati pašo".[2]

Med prežvekovalce sodi več kot 200 vrst, ki so bodisi udomačene bodisi prostoživeče divje vrste.[3] Ruminanti so denimo številni votlorogi (govedo, koze, ovce, antilope in gazele), jeleni in žirafe.[4]

Taksonomsko podred Ruminantia združuje linije rastlinojedih sodoprstih kopitarjev, ki veljajo za najbolj napredne in zelo razširjene kopitarje sveta.[5] Podred Ruminantia vključuje šest različnih družin: Tragulidae (pritlikavi pižmarji), Giraffidae (žirafe), Antilocapridae (vilorogi), Moschidae (pižmarji), Cervidae (jeleni) in Bovidae (votlorogi).[3]

Opis

[uredi | uredi kodo]

Klasifikacija in taksonomija

[uredi | uredi kodo]

Hofmann in Stewart sta prežvekovalce razdelila na tri glavne kategorije, ki temeljijo na njihovem načinu prehranjevanja in tipu hrane: koncentrirani selektorji (z razmeroma majhnima vampom in kapico, prehranjujejo se z grmičevjem in drevesi, sem sodijo jeleni in žirafe[6]), vmesni tipi (koze[6]) in jedci trave/krme (govedo in ovce[6]). Strokovnjaka sta bila mnenja, da prehranjevalne navade pustijo morfološke posledice na prebavnem sistemu prežvekovalcev (vključujoč ustne žleze slinavke, velikost vampa itd.).[7][8] Kasneje je Woodall ugotovil, da je le malo povezave med vsebnostjo vlaknin (balastnih snovi) v prehrani prežvekovalca in morfološkimi lastnostmi njegovega prebavnega sistema.[9]

Obstaja delež sesalcev, ki jih uvrščamo med neprave prežvekovalce (psevdoruminante), katerih želodec ni štiridelen (kot je značilno za tipične prave prežvekovalce), ampak ima le tri kompartimente. Takšni so denimo povodni konji (Hippopotamidae).Tudi nepravi prežvekovalci se tako kot tradicionalni prežvekovalci poslužujejo bakterijske fermentacije v prednjem črevesu, veliko jih tudi prežvekuje pašo. Kljub temu obstajajo določene razlike v anatomiji in načinu prebave, ki jih ločijo od pravih prežvekovalcev.[4]

Neprežvekovalci so monogastrični rastlinojedi (nosorogi, konji, lagomorfi), ki imajo le enostaven in enodelen želodec. Pri tovrstnih živalih bakterijska fermentacija poteka v zadnjem črevesu, v povečanem cekumu ali slepem črevesu (začetnem predelu debelega črevesa[10]).[11] Pri lagomorfih (zajcih, kuncih in žvižgačih) v slepem črevesu nastajajo tako imenovani cecotropi, ki preidejo debelo črevo, se izločijo, nakar jih živali znova zaužijejo, da s tem pridobijo dodatne uporabne snovi (so koprofagi).[12]

Prebavni sistem prežvekovalcev

[uredi | uredi kodo]
Impala, ki prežvekuje

Glavna razlika med prežvekovalci in neprežvekovalci je štiridelen želodec prežvekovalcev[11], sestavljen iz treh predželodcev (nepravih želodcev) in enega pravega želodca[13]:

  1. vamp (rumen)—primarno mesto bakterijske fermentacije
  2. kapica (reticulum)—tesno povezan z vampom, omogoča prehod hrane nazaj v ustno votlino
  3. devetogub ali prebiralnik (omasum)—prejme prežvečeno pašo in absorbira hlapljive maščobne kisline (VFA)
  4. siriščnik (abomasum)—pravi želodec, namenjen encimatski in kislinski prebavi

Prežvekovalci na paši hrano navadno le malo prežvečijo in zatem hitro pogoltnejo. Ko zaključijo s pašo, se umaknejo v zavetje, kjer je nevarnost plenilcev manjša, živali pa lahko v miru prežvekujejo (regurgitirajo hrano iz želodca v ustno votlino in jo tam znova žvečijo na manjše delce ter zatem požirajo).[11][14] Kar eno tretjino časa lahko prežvekovalci porabijo za prežvekovanje.[6]

Prvi dve kamrici štiridelnega želodca sta vamp in kapica, ki sta si zelo podobna (tako po izgledu kot po funkciji). Ta dva predela sta odgovorna za fermentacijo in delovanje mikroorganizmov. Fermentacija, ki jo izvajajo mikrobi, je ključna za proces prebave, saj se na tak način sestavljeni ogljikohidrati (na primer celuloza) cepijo na manjše gradnike. Mikrobi najbolje uspevajo v toplih, vlažnih in anaerobnih pogojih, kjer je temperatura od 37.7 do 42.2 °C in pH vrednost med 6,0 in 6,4 (blizu nevtralnega). Prežvekovalci brez svojih simbiotskih mikrobov ne bi mogli sprostiti energijsko bogatih hranil iz rastlinske materije.[15] Hrana se pomeša s slino in razporedi v več plasti trdega ter tekočega materiala. Oblikuje se bolus.[16]

Zatem pride do regurgitacije bolusa (prehod iz kapice preko požiralnika v ustno votlino) in vnovičnega žvečenja; hrana se znova meša s slino in cepi na še manjše kosce. Vlaknine, predvsem celulozo in hemicelulozo, v teh dveh kamricah mikrobi (v glavnem bakterije, pa tudi nekatere praživali in glive) razgrajujejo na tri hlapljive maščobne kisline (VFA): etanojsko kislino, propanojsko kislino in butanojsko kislino. Fermentirajo se tudi beljakovine in ogljikovi hidrati, ki sicer ne služijo kot gradniki (na primer pektini, sladkorji in škrob ter njegovi derivati). Slina je zelo pomembna, ker zagotavlja tekočino za transport mikrobov, prenaša dušik in minerale ter deluje kot pufer in s tem ohranja stalen pH vampa.[15]

Prikaz prebavnega sistema: 1. požiralnik; 2. kapica; 3. vamp; 4. črevesje

Med pomembnejše funkcije kapice spada tudi zbiranje dovolj majhnega rastlinskega materiala in potiskanje dalje v sledeče dele štiridelnega želodca, medtem ko preveliki kosci ostajajo v sistemu vampa in kapice ter nadaljujejo svojo razgradnjo. Kapica hkrati predstavlja pregrado za velike in težke predmete, ki jih žival občasno zaužije (žice, žeblji ipd.).[6] Fermentirana in deloma razgrajena hrana potuje v naslednjo kamrico, devetogub ali prebiralnik,[15] ki je s kapico povezan z ozkim tunelom.[6] Ta nadzoruje prehod snovi v sledeči siriščnik (prehajajo lahko le dovolj majhni delci), hkrati skrbi za absorpcijo hlapljivih maščobnih kislin (VFA) in amonijaka.[15] Poteče tudi absorpcija vode.[6] Zatem se hrana premakne v pravi želodec, siriščnik, ki je nekakšen ekvivalent želodca neprežvekovalcev (tudi prebava poteka na podoben način). Siriščnik sprosti kisline (klorovodikova kislina) in želodčne encime (pepsin), ki nadaljujejo prebavo rastlinskega materiala. Hkrati se tukaj izvaja prebava mikrobov iz vampa.[6][15] Sledi prenos hrane v tanko črevo, kjer potekata tako razgradnja kot tudi absorpcija (privzem) hranil. Zadnjo fazo procesa prebave predstavlja debelo črevo, kjer se vrši mikrobna fermentacija vlaknin, absorpcija vode in ionov ter mineralnih snovi.[17]

Povzetek

[uredi | uredi kodo]

Prežvekovalci so rastlinojede živali, ki na paši hrane ne žvečijo veliko, ampak jo hitro pogoltnejo, nakar material potuje v vamp (prvi del štiridelnega želodca), kjer poteka bakterijska fermentacija. Po zaključku paše se kopitarji umaknejo v zaklon, kjer v miru nadaljujejo proces prebave. Deloma fermentirana hrana se preko z vampom tesno povezane kapice pomakne v požiralnik, ki omogoča dvosmerni prehod. Sledi regurgitacija (prehod hrane nazaj v ustno votlino) in prežvekovanje, ki je lahko dolgotrajno. Zatem hrana prehaja nazaj v sistem vampa in kapice, kjer bodisi poteka nadaljnja razgradnja bodisi dovolj majhni kosci preko kapice preidejo v devetogub ali prebiralnik in zatem v pravi želodec, siriščnik, kjer poteka encimatska in kislinska razgradnja. Zadnjo stopnjo prebave predstavljajo tanko, slepo in debelo črevo.[1][6][11][14]

Pogostost, razširjenost in udomačitev

[uredi | uredi kodo]

Divjih prežvekovalcev naj bi bilo vsaj 75 milijonov,[18] avtohtoni so na vseh kontinentih z izjemo Antarktike.[3] Skoraj 90 odstotkov vseh vrst prebiva v Evraziji in Afriki.[18] Živali poseljujejo raznolike življenjske prostore (od odprtih planjav do gozdov), najti jih je mogoče v variabilnih podnebnih tipih (od tropov do arktičnega podnebja).[18]

Med prežvekovalce sodi veliko sodoprstih kopitarjev (na sliki niso zgolj prežvekovalci).

Udomačenih prežvekovalcev je več kot 3,5 bilijonov, pri čemer govedo, ovce in koze (torej votlorogi), predstavljajo kar 95 odstotkov celotnega števila. Koze so udomačili nekje 8000 pr. n. št. na Bližnjem vzhodu, medtem ko se je proces udomačitve ostalih vrst zgodil 2500 pr. n. št. (na Bližnjem vzhodu ali južni Aziji).[18]

Fiziologija prežvekovalcev

[uredi | uredi kodo]

Za prežvekovalce je značilna vrsta fizioloških prilagoditev, ki jim omogoča preživetje v naravi. Med eno takšnih lastnosti spadajo neprestano rastoči zobje. Med muljenjem rastlinja silicij, ki ga vsebuje rastlinski material, povzroča abrazijo zob. Temu se prežvekovalci zoperstavijo z neprestano rastočimi zobje. Večina prežvekovalcev nima gornjih sekalcev, na njihovem mestu pa se nahaja tako imenovana dentalna ploščica, ki omogoča zadovoljivo žvečenje rastlinske hrane.[19] Še ena značilnost prežvekovalcev je obsežen vamp, ki jim omogoča zaužitje večje količine hrane, samo prežvekovanje pa se vrši kasneje.[15]

Mikrobiologija vampa

[uredi | uredi kodo]

Vretenčarji nimajo encima celulaze in zato sposobnosti hidrolize β-1,4 glikozidne vezi, ki veže glukozne monomere celuloze. Posledično se prežvekovalci za presnavljanje celuloze v celoti zanašajo na svoje simbiotske mikroorganizme vampa in zadnjega črevesa. Prebavo hrane v vampu večinsko izvaja mikroflora, ki jo sestavljajo gosto poseljene populacije različnih vrst bakterij, praživali in občasno kvasovk ter drugih gliv. 1 mililiter vampa naj bi vseboval 10–50 bilijonov bakterij in 1 milijon praživali, pa tudi precej kvasovk in drugih gliv.[20]

Ovčji vamp z označenimi sestavnimi deli.

Okolje vampa prežvekovalcev je anaerobno, kar pomeni, da je večji delež mikrobnih vrst obveznih (obligatnih) ali fakultativnih anaerobov.[21]

Ko bakterije v vampu vršijo fermentacijo, porabijo okoli 10% ogljika, 60% fosforja in 80% dušika, ki jih zaužije prežvekovalec.[22] Da lahko privzame tudi te elemente, mora prežvekovalec v siriščniku prebaviti simbiotske bakterije. Encim lizocim je namenjen tovrstni razgradnji.[23] Pankreatične ribonukleaze tankega črevesa razgrajujejo bakterijsko RNK, da lahko prežvekovalec privzema dušik.[24]

Med pašo prežvekovalci proizvedejo velike količine sline – ocene predvidevajo, da naj bi krava proizvedla od 100 do 150 litrov sline na dan.[25] Slina prežvekovalcem predstavlja tekočino, potrebno za fermentacijo v vampu, deluje pa tudi kot pufer.[26] Fermentacija v vampa proizvede velike količine organskih kislin, zato je zelo važno, da se s pomočjo pufrov ohranja stalni pH vampa. Ko deloma prebavljena hrana preide vamp, devetogub absorbira odvečno tekočino, da se encimi in kisline siriščnika ne razredčijo preveč.[27]

Tanini in prežvekovalci

[uredi | uredi kodo]
Tanini ali čreslovine so za prežvekovalci lahko strupeni. Na sliki je taninska kislina.

Tanini (čreslovine) so fenolne spojine, ki jih pogosto najdemo v rastlinah. Ločimo dva glavna razreda; hidrolizi podvrženi (hidrolizabilni) tanini in kondenzirani tanini. Tanini so lahko koristni (pomagali naj bi pri rasti volne, zvišanju produkcije mleka in ravni ovulacije ipd.).[28]

Čreslovine pa so lahko za prežvekovalce tudi strupene, ker povzročajo obarjanje beljakovin, ki posledično niso prebavljive. Poleg tega zavirajo absorpcijo hranil z zmanjšanjem populacije proteolitičnih bakterij vampa.[28][29] Visoke ravni taninov lahko vodijo v zastrupitev in smrt.[30] Živali, ki pogosto zauživajo hrano, bogato s čreslovinami, občasno razvijejo obrambne mehanizme (na primer sproščanje lipidov in zunajceličnih polisaharidov, ki imajo visok privlak za vezavo čreslovin).[28] Nekateri prežvekovalci (koze, jeleni in losi) se brez težav prehranjujejo s hrano, bogato s tanini, ker imajo v svoji slini beljakovine, ki vežejo čreslovine.[31]

Verska pomembnost

[uredi | uredi kodo]

Mojzesovi zakoni, zapisani v Svetem Pismu, vernikom dovoljujejo jedačo zgolj tistih sesalcev, ki imajo preklane parklje (so torej sodoprsti kopitarji) in prežvekujejo. Teh zapovedi se Judi držijo še danes.[32][33]

Prežvekovalci in podnebne spremembe

[uredi | uredi kodo]

V vampu prežvekovalcev se med simbiotskimi prokarionti nahajajo tudi arheje, ki so metanogene, kar pomeni, da v presnovnih procesih proizvajajo plin metan. Metan velja za močan toplogredni plin, njegov potencial za globalno segrevanje je kar 86 v primerjavi z ogljikovim dioksidom (gledano v dvajsetletnem obdobju).[34][35][36]

Leta 2010 je bakterijska črevesna fermentacija prispevala kar 43% emisij toplogrednih plinov izmed vseh kmetijskih aktivnosti na svetu[37] in 22% emisij metana v Združenih državah.[38] Meso udomačenih prežvekovalcev naj bi imelo višji ogljični odtis kot drugi tipi mesa in rastlinski viri beljakovin.[39] Metan, ki ga pridelajo za meso gojene živali (predvsem prežvekovalci), zajema 15–20% globalne proizvodnje metana (razen, če so bile živali ulovljene v divjini).[40][41]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 »Rumination: The process of foregut fermentation«.
  2. ↑ »ruminant | Origin and meaning of ruminant by Online Etymology Dictionary«. www.etymonline.com (v angleščini). Pridobljeno 14. junija 2021.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Fernández, Manuel Hernández; Vrba, Elisabeth S. (1. maj 2005). »A complete estimate of the phylogenetic relationships in Ruminantia: a dated species-level supertree of the extant ruminants«. Biological Reviews (v angleščini). 80 (2): 269–302. doi:10.1017/s1464793104006670. ISSN 1469-185X. PMID 15921052. S2CID 29939520.
  4. ↑ 4,0 4,1 Fowler, M.E. (2010). "Medicine and Surgery of Camelids", Ames, Iowa: Wiley-Blackwell. Chapter 1 General Biology and Evolution addresses the fact that camelids (including camels and llamas) are not ruminants, pseudo-ruminants, or modified ruminants.
  5. ↑ »Suborder Ruminatia, the Ultimate Ungulate«.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 6,7 6,8 »Understanding the Ruminant Animal's Digestive System«. The Cattle Site (v angleščini). Pridobljeno 14. junija 2021.
  7. ↑ Ditchkoff, S. S. (2000). »A decade since "diversification of ruminants": has our knowledge improved?« (PDF). Oecologia. 125 (1): 82–84. Bibcode:2000Oecol.125...82D. doi:10.1007/PL00008894. PMID 28308225. S2CID 23923707. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 16. julija 2011.
  8. ↑ Reinhold R Hofmann, 1989."Evolutionary steps of ecophysiological and diversification of ruminants: a comparative view of their digestive system". Oecologia, 78:443–457
  9. ↑ Woodall, P. F. (1. junij 1992). »An evaluation of a rapid method for estimating digestibility«. African Journal of Ecology (v angleščini). 30 (2): 181–185. doi:10.1111/j.1365-2028.1992.tb00492.x. ISSN 1365-2028.
  10. ↑ »Termania - Slovenski medicinski slovar - cékum«. www.termania.net. Pridobljeno 14. junija 2021.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 »Animal Structure & Function«. web.archive.org. 2. maj 2012. Arhivirano iz prvotnega dne 2. maja 2012. Pridobljeno 14. junija 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  12. ↑ »Rabbits: The Mystery of Poop«. www.bio.miami.edu. Pridobljeno 14. junija 2021.
  13. ↑ MANKOČ, Jana (2007). »Vpliv izvlečka cimeta na vampne bakterije goveda« (PDF). Diplomsko delo, BF, Oddelek za zootehniko.
  14. ↑ 14,0 14,1 »Rumination | Encyclopedia.com«. www.encyclopedia.com. Pridobljeno 14. junija 2021.
  15. ↑ 15,0 15,1 15,2 15,3 15,4 15,5 Rickard, Tony (2002). Dairy Grazing Manual. MU Extension, University of Missouri-Columbia. str. 7–8.
  16. ↑ »How do ruminants digest?«. OpenLearn. The Open University. Pridobljeno 14. julija 2016.
  17. ↑ Meyer. Class Lecture. Animal Nutrition. University of Missouri-Columbia, MO. 16 September 2016
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 18,3 Hackmann. T. J., and Spain, J. N. 2010."Ruminant ecology and evolution: Perspectives useful to livestock research and production". Journal of Dairy Science, 93:1320–1334
  19. ↑ »Dental Anatomy of Ruminants«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2011. Pridobljeno 15. junija 2021.
  20. ↑ »Fermentation Microbiology and Ecology«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2011. Pridobljeno 15. junija 2021.
  21. ↑ Flint, H. J. (1. september 1994). »Molecular genetics of obligate anaerobes from the rumen«. FEMS microbiology letters. Zv. 121, št. 3. str. 259–267. doi:10.1111/j.1574-6968.1994.tb07110.x. ISSN 0378-1097. PMID 7926679.
  22. ↑ Callewaert, L.; Michiels, C. W. (2010). »Lysozymes in the animal kingdom«. Journal of Biosciences. 35 (1): 127–160. doi:10.1007/S12038-010-0015-5. PMID 20413917. S2CID 21198203.
  23. ↑ Irwin, D. M.; Prager, E. M.; Wilson, A. C. (1992). »Evolutionary genetics of ruminant lysozymes«. Animal Genetics. 23 (3): 193–202. doi:10.1111/j.1365-2052.1992.tb00131.x. PMID 1503255.
  24. ↑ Jermann, T. M.; Opitz, J. G.; Stackhouse, J.; Benner, S. A. (1995). »Reconstructing the evolutionary history of the artiodactyl ribonuclease superfamily« (PDF). Nature. 374 (6517): 57–59. Bibcode:1995Natur.374...57J. doi:10.1038/374057a0. PMID 7532788. S2CID 4315312. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. maja 2019.
  25. ↑ Reid, J.T.; Huffman, C.F. (1949). »Some physical and chemical properties of Bovine saliva which may affect rumen digestion and synthesis«. Journal of Dairy Science. 32 (2): 123–132. doi:10.3168/jds.s0022-0302(49)92019-6. prostodostopna publikacija
  26. ↑ »Rumen Physiology and Rumination«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. januarja 1998.
  27. ↑ Clauss, M.; Rossner, G. E. (2014). »Old world ruminant morphophysiology, life history, and fossil record: exploring key innovations of a diversification sequence« (PDF). Annales Zoologici Fennici. 51 (1–2): 80–94. doi:10.5735/086.051.0210. S2CID 85347098.
  28. ↑ 28,0 28,1 28,2 B.R Min, et al (2003) The effect of condensed tannins on the nutrition and health of ruminants fed fresh temperate forages: a review Animal Feed Science and Technology 106(1):3–19
  29. ↑ Bate-Smith and Swain (1962). »Flavonoid compounds«. V Florkin M., Mason H.S. (ur.). Comparative biochemistry. Zv. III. New York: Academic Press. str. 75–809.
  30. ↑ »Cornell University Department of Animal Science«.
  31. ↑ Austin, PJ; in sod. (1989). »Tannin-binding proteins in saliva of deer and their absence in saliva of sheep and cattle«. J Chem Ecol. 15 (4): 1335–47. doi:10.1007/BF01014834. PMID 24272016. S2CID 32846214.
  32. ↑ »Leviticus 11:3 You may eat any animal that has a split hoof completely divided and that chews the cud«. biblehub.com. Pridobljeno 14. junija 2021.
  33. ↑ OFMCap, br Matej Nastran. »BIBLIJA.net - Sveto pismo za vsakogar«. BIBLIJA.net. Pridobljeno 14. junija 2021.
  34. ↑ IPCC Fifth Assessment Report, Table 8.7, Chap. 8, pp. 8–58 (PDF)
  35. ↑ Shindell, D. T.; Faluvegi, G.; Koch, D. M.; Schmidt, G. A.; Unger, N.; Bauer, S. E. (2009). »Improved Attribution of Climate Forcing to Emissions«. Science. 326 (5953): 716–718. Bibcode:2009Sci...326..716S. doi:10.1126/science.1174760. PMID 19900930. S2CID 30881469.
  36. ↑ Shindell, D. T.; Faluvegi, G.; Koch, D. M.; Schmidt, G. A.; Unger, N.; Bauer, S. E. (2009). »Improved Attribution of Climate Forcing to Emissions«. Science. 326 (5953): 716–728. Bibcode:2009Sci...326..716S. doi:10.1126/science.1174760. PMID 19900930. S2CID 30881469.
  37. ↑ Food and Agriculture Organization of the United Nations (2013) "FAO Statistical Yearbook 2013 World Food and Agriculture". See data in Table 49 on p. 254.
  38. ↑ »Inventory of U.S. Greenhouse Gas Emissions and Sinks: 1990–2014«. 2016. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  39. ↑ Ripple, William J.; Pete Smith; Helmut Haberl; Stephen A. Montzka; Clive McAlpine & Douglas H. Boucher. 2014. "Ruminants, climate change and climate policy". Nature Climate Change. Volume 4 No. 1. pp. 2–5.
  40. ↑ Cicerone, R. J., and R. S. Oremland. 1988 "Biogeochemical Aspects of Atmospheric Methane"
  41. ↑ Yavitt, J. B. 1992. Methane, biogeochemical cycle. pp. 197–207 in Encyclopedia of Earth System Science, Vol. 3. Acad.Press, London.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Prežvekovalec&oldid=6279166«