Selenov dioksid
Imena | |
---|---|
Druga imena
selenov(IV) oksid
selenov anhidrid | |
Identifikatorji | |
3D model (JSmol)
|
|
ChemSpider | |
ECHA InfoCard | 100.028.358 |
PubChem CID
|
|
RTECS število |
|
UNII | |
UN število | 3283 |
CompTox Dashboard (EPA)
|
|
| |
| |
Lastnosti | |
SeO2 | |
Molska masa | 110.96 g/mol |
Videz | bela, rumenkasto bela[1] ali rdeča[1] kristalasta trdnina |
Vonj | po gnilem hrenu |
Gostota | 3,954 g/cm3 |
Tališče | 340 °C (644 °F; 613 K) |
Vrelišče | 350 °C (662 °F; 623 K) |
38,4 g/100 mL (20 °C) 39,5 g/100 ml (25 °C) 82,5 g/100 mL (65 °C) | |
Topnost | topen v benzenu |
Topnost (etanol) | 6,7 g/100 mL (15 °C) |
Topnost (aceton) | 4,4 g/100 mL (15 °C) |
Topnost (ocetna kislina) | 1,11 g/100 mL (14 °C) |
Topnost (metanol) | 10,16 g/100 mL (12 °C) |
Parni tlak | 1.65 kPa (70 °C) |
Kislost (pKa) | 2,62; 8,32 |
Lomni količnik (nD) | > 1,76 |
Struktura | |
Kristalna struktura | glej besedilo |
Koordinacijska geometrija |
trikotna |
Nevarnosti | |
EU klasifikacija (DSD) (zastarelo)
|
strupeno (T) okolju nevarno (N) |
R-stavki (zastarelo) | R23/25, R33, R50/53 |
S-stavki (zastarelo) | (S1/2), S20/21, S28, (S45), S60, (S61) |
NFPA 704 (diamant ognja) | |
Plamenišče | ni vnetljiv |
Sorodne snovi | |
Drugi anioni | selenov disulfid |
Drugi kationi | žveplov dioksid telurjev dioksid |
Sorodno selenovi oksidi | selenov trioksid |
Sorodne snovi | selenova kislina |
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa). | |
Sklici infopolja | |
Selenov dioksid je anorganska spojina s kemijsko formulo SeO2. Je bela, rumenkasto bela ali rdeča trdnina in ena od najpomembnejših selenovih spojin.
Lastnosti
[uredi | uredi kodo]Trden selenov dioksid je enodimenzionalen polimer. V verigi se izmenjujejo selenovi in kisikovi atomi. Osnovna gradbena enota verige ima obliko tristrane piramide s selenovim atomom na vrhu in kisikovimi atomi na vogalih osnovne ploskve. Dolžina vezi Se-O v verigi je 179 pm, dolžina vezi Se=O pa 162 pm.[2] Plinast selenov dioksid je dimeren in oligomeren, pri zelo visoki temperaturi pa monomeren.[3] Monomer ima upognjeno molekulo, podobno molekuli žveplovega dioksida, z dolžino vezi 161 pm.[3] Vibracijski spekter dimernega selenovega dioksida kaže, da ima obliko centralno simetričnega stolčka.[2] Med raztapljanjem selenovega dioksida v selenovem oksidikloridu nastane trimer [Se(O)O]3.[3]
Molekula monomernega SeO2 je polarna z električnim dipolnim momentom 2,62 D,[4] usmerjenim od razpolovišča razdalje med kisikovima atomoma proti selenovemu atomu.
Trden SeO2 sublimira. Že zelo majhne koncentracije njegovih par imajo neprijeten vonj po gnilem hrenu. Pri višjih koncentracijah ima vonj po hrenovi omaki. Pri vdihavanju lahko opeče sluznico nosu in grla. Od podobnih dioksidov iz VI. (16.) skupine periodnega sistema elementov razlikuje po tem, da tvori enodimenzionalne polimere, medtem ko je SO2 monomeren, TeO2 pa prostorsko zamrežen polimer.[2]
SeO2 se razvršča med kisle okside. Topen je v vodi in tvori selenasto kislino.[3] Z bazami tvori soli selenite, ki vsebujejo anion SeO2−
3. Za natrijevim hidroksidom na primer tvori natrijev selenit:
- SeO2 + 2 NaOH → Na2SeO3 + H2O
Priprava
[uredi | uredi kodo]Selenov dioksid se lahko pripravi z oksidacijo selena na zraku, raztapljanjem v dušikovi kislini, oksidacijo z vodikovim peroksidom ali, najenostevneje, z dehidracijo selenaste kisline.
- 3 Se + 4 HNO3 + H2O → 3 H2SeO3 + 4 NO
- 2 H2O2 + Se → SeO2 + 2 H2O
- H2SeO3 ⇌ SeO2 + H2O
Nahajališča
[uredi | uredi kodo]Naravni selenov dioksid (dovnejit) je zelo redek mineral, ki so ga našli samo na zelo redkih gorečih odlagališčih premoga.[5]
Uporaba
[uredi | uredi kodo]Organske sinteze
[uredi | uredi kodo]SeO2 je pomemben reagent v organskih sintezah. Z oksidacijo paraaldehida (trimer acetaldehida) s SeO2 nastane glioksal (OCH-CHO),[6] z oksidacijo cikloheksanona pa cikloheksan-1,2-dion.[7] Selenov dioksid se pri tem reducira v selen in obori kot amorfna rdeča vsedlina, ki se zlahka odfiltrira.[7] SeO2 je tudi zelo primeren reagent za alilsko oksidacijo,[8] ki ima za posledico naslednje pretvorbe:
Reakcija se lahko zapiše tudi v naslednji posplošeni obliki:
- R2C=CR'-CHR"2 + [O] → R2C=CR'-C(OH)R"2
R, R' in R"so lahko alkilne ali arilne substituente.
Barvanje stekla
[uredi | uredi kodo]Selenov dioksid rdeča obarva steklo. V zelo majhnih količinah se dodaja za razbarvanje modre barve, ki jo povzročajo kobaltove nečistoče, in steklo postane na videz brezbarvno. Pri večjih odmerkih postane steklo temno rubinasto rdeče.
SeO2 je tudi aktivna komponenta raztopin za hladno bruniranje jekla in toner v fotografskih razvijalcih.
Varnost
[uredi | uredi kodo]Selen je esencialni element. Zaužitje več kot 5 mg/dan kljub temu povzroči nespecifične simptome.[9]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. oktobra 2010. Pridobljeno 12. februarja 2015.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 F.A. Devillanova (2007). Handbook of Chalcogen Chemistry: New Perspectives in Sulfur, Selenium and Tellurium. Royal Society of Chemistry. ISBN 9780854043668
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Holleman, A. F.; in sod. (2001). Inorganic Chemistry (1 izd.). San Diego [etc.] : Academic Press ; Berlin ; New York : De Gruyter, cop. COBISS 24318981. ISBN 0-12-352651-5.
- ↑ H. Takeo, E. Hirota, Y. Morino (1972). Third-order potential constants and dipole moment of SeO2 by microwave spectroscopy. Journal of Molecular Spectroscopy 41 (2): 420–422. doi: 10.1016/0022-2852(72)90216-0. ISSN 0022-2852.
- ↑ American Mineralogist 62 (1977): 316–320.
- ↑ A.R. Ronzio, T.D. Waugh (1955). Glyoxal Bisulfite. Org. Synth. 3: 438.
- ↑ 7,0 7,1 C.C. Hach, C.V. Banks, H. Diehl (1963). 1,2-Cyclohexanedione Dioxime. Org. Synth. 4: 229.
- ↑ J.M. Coxon, E. Dansted, M.P. Hartshorn (1988). Allylic Oxidation with Hydrogen Peroxide–Selenium Dioxide: trans-Pinocarveol. Org. Synth. 6: 946.
- ↑ B.E. Langner (2005). Selenium and Selenium Compounds. Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry. Wiley-VCH, Weinheim. doi: 10.1002/14356007.a23_525.