Hišam ibn Abd al-Malik
Hišam ibn Abd al-Malik هِشَام ابْن عَبْد الْمَلِك | |||||
---|---|---|---|---|---|
10. kalif Omajadskega kalifata | |||||
Vladanje | 26. januar 724 – 6. februar 743 | ||||
Predhodnik | Jazid II. | ||||
Naslednik | Al-Valid II. | ||||
Rojstvo | 691 Damask, Sirija, Omajadski kalifat | ||||
Smrt | 6. februar 743 (star 52 let) (6 Rabi al-Thani 125 po hidžri) Damask, Sirija, Omajadski kalifat | ||||
Zakonec |
| ||||
Potomci |
| ||||
| |||||
Vladarska rodbina | Omajadi | ||||
Oče | Abd al-Malik | ||||
Mati | Ajša, hčerka Hišama ibn Ismaila al-Mahzumija | ||||
Religija | islam |
Hišam ibn Abd al-Malik ibn Marvan (arabsko هِشَام ابْن عَبْد الْمَلِك ٱبْن مَرْوَان, latinizirano: Hishām ibn ʿAbd al-Malik ibn Marwān) je bil deseti omajadski kalif, ki je vladal od leta 724 do svoje smrti, * okoli 691, † 6. februar 743.
Zgodnje življenje
[uredi | uredi kodo]Rojen je bil v Damasku, glavnem mestu Omajadskega kalifata, leta 72 po hidžri (691–692). Njegov oče je bil omajadski kalif Abd al-Malik ibn Marvan (vladal 685–705). Njegova mati, Ajiša, je bila hči Hišama ibn Ismaila iz Banu Mahzuma, ugledne družine iz plemena Kurajšev, in dolgoletnega guvernerja islamskih svetih mest Meke in Medine.[1]
O Hišamovem zgodnjem življenju je malo podatkov. Bil je premlad, da bi med očetovo vladavino igral kakršno koli politično ali vojaško vlogo. Domnevno je nekoč med vladavino svojega brata al-Valida I. (vladal 705–715) vodil hadž v Meko in tam srečal Zajna al-Abidina, spoštovanega potomca kalifa Alija (vladal 656–661). [2] Al-Tabari Hišamu pripisuje vodenje pohoda proti Bizantincem leta 706 in zavzetje številnih njihovih utrdb.[3]
Hišam je začel kazati težnje po prevzemu oblasti v kalifatu ob smrti svojega brata, kalifa Sulejmana (vladal 715–717) leta 717. Sulejman je na smrtni postelji za svojega naslednika imenoval njunega prvega bratranca po očetovi strani Omarja ibn Abd al-Aziza II., vendar je imenovanje zaupal samo svojemu glavnemu svetovalcu Raju ibn Hajvaju. Ko je Raja obvestil družino Omajadov o njegovi odločitvi, je Hišam protestiral, ker da je položaj kalifa v domeni Abd al-Malikovih neposrednih potomcev. Popustil je šele potem, ko so njegovi nasprotniki postali nasilni.[4] Pod Omarjem (vladal 717–720) ni igral nobene politične ali vojaške vloge. V Omarjevi biografiji iz 10. stoletja je omenjeno le to, da se je kalifu pisno pritožil na ravnanje z njim in njegovimi brati pod kalifovo vladavino. Hišam ni imel nobenih pomembnih položajev niti pod svojim bratom, kalifom Jazidom II. (vladal 720–724).[5]
Kalif
[uredi | uredi kodo]Pristop
[uredi | uredi kodo]Jazid II. je po nasvetu svojega brata, uglednega generala Maslame ibn Abd al-Malika, za svojega naslednika imenoval svojega brata Hišama in ne svojega sina al-Valida II., ki je bil prvi na seznamu kandidatov. Jazid II. je umrl januarja 724.[6] Hišam je za svoje imenovanje izvedel na svojem posestvu v Siriji,[7] ko mu je glasnik izročil kalifski prstan in žezlo. Po prihodu v Damask[8] je bil javno razglašen za kalifa.[9]
Vladanje
[uredi | uredi kodo]Hišam je nasledil kalifat z več različnimi težavami, ki jih je učinkovito reševal in uspel ohraniti državo kot celoto. Njegova dolga vladavina je bila učinkovita in nadaljevanje reform, ki jih je začel Omar ibn Abd al-Aziz.
Tako kot al-Valid I. je bil tudi Hišam velik pokrovitelj umetnosti. Spodbujal je izobraževanje, zgradil več šol in, kar je morda najpomembnejše, organiziral prevajanje številnih literarnih in znanstvenih mojstrovin v arabščino. Vrnil se je k strogi razlagi šeriata in jo vsilil celo svoji družini. Njegova sposobnost, da se zoperstavi omajadskemu klanu, je bila morda pomemben dejavnik za njegov uspeh in morda kaže, zakaj je bil njegov brat Jazid neučinkovit.
Po izročilu je Hišam ukazal učenjaku hadisa Ibn Šihabu al-Zuhriju (umrl 742), naj zapiše hadis, ki se ga je naučil na pamet.
Vojaške dejavnosti
[uredi | uredi kodo]Na frontah je njegov imperij doživel vrsto neuspehov, zlasti v bitki pri Ardabilu na Kavkazu proti Hazarom in v Transoksaniji proti Turgešu. Zatiranje upora v Sindu je bilo bolj uspešno in se končalo z ubojem hindujskega vladarja Džaj Singa. Zmaga je Omajadom omogočila ponovno uveljaviti svojo oblast v nekaterih delih svojih provinc v Indiji. Nekaj pohodov proti indijskim kraljestvom so vodili arabski guvernerji Sinda, vendar niso bili uspešni.
Pod Hišamom so se nadaljevali redni napadi na Bizantinsko cesarstvo. Eden rednih poveljnikov arabskih sil je bil nepogrešljivi Hišamov polbrat Maslama, ki se je vojskoval z Bizantinci v letih 725 in 726 in naslednje leto zavzel Cezarejo Mazaco. Boril se je tudi s Hazari na Kavkazu. Leta 728 se je mesec dni bojeval proti tamkajšnjemu kaganu in ga premagal. Hišamov sin Muavija je bil še en arabski poveljnik v skoraj vsakoletnih napadih na Bizantinsko cesarstvo. Leta 728 je zavzel bizantinsko trdnjavo Samalu v Kilikiji in leta 731 je Harsianonsko temo v Kapadokiji.
Muvija je napadel Bizantinsko cesarstvo v letih 731–732. Naslednje leto je zavzel Akrun (Akroinos), medtem ko je Abdalah al-Batal ujel njegovega bizantinskega poveljnika. Muavija je napadal cesarstvo tudi v letih v letih 734–737 in naslednje leto zavzel Sindiro (Sideroun). Leta 738–739 je zavzel del Kapadokije in napadel Avare. Teofan Spovednik navaja, da je del Arabcev uspešno napadel Bizantince in se varno vrnil domov, drugi pa so bili v bitki pri Akroinonu močno poraženi. Zapisal je tudi, da so arabske napade olajšali spori med Konstantinom V. in uzurpatorjem Artabazdom v letih 741–742. Isti napad Arabcev omenja tudi al-Tabari.[11]
V Severni Afriki so se haridžitski nauki in lokalni nemiri sprožili velik upor Berberov. Leta 740 je velika berberska vojska obkolila Arabcem zvesto vojsko pri Vadi Šerifu in jo leta 741 uničila. Leta 742 se je Handala ibn Safvan prebil iz obleganega Kairouana, razbila in razkropila vojsko Berberov in ponovno vzpostavil oblast Omajadov.
Hišam se je soočil tudi z uporom vojske Zejda ibn Alija in ga zaradi izdaje Kufanov, ki so sicer spodbujali k uporu, uspel zadušiti.
Na Iberskem polotoku so se notranji konflikti preteklih let končali in Hišamov guverner Abd al-Rahman ibn Abdalah je zbral veliko vojsko in napadel Francijo. Oblegal je Bordeaux in prodrl do Loare, ki je bila skrajna meja arabskih osvajanj v zahodni Evropi. Prodor Arabcev je v bitki pri Toursu ustavil frankovski kralj Karel Martel. Enklava Fraxinetum je ostala v arabski posesti do 10. stoletja.
Smrt in nasledstvo
[uredi | uredi kodo]Hišam je umrl 6. februarja 743.[1] Pogrebne molitve je vodil njegov sin Maslama.[12] Hišam je poskušal zagotoviti, da bi ga nasledil Maslama in ne Jazidov sin al-Valid II.,[13] vendar mu to ni uspelo,[14][15][16] ker je imel al-Valid trdno podporo omajadskega plemstva in generalov. Po pristopu na prestol je ukazal svojemu bratrancu, poveljniku veteranu al-Abasu ibn al-Validu, naj aretira Hišamove sinove v Rusafi blizu Palmire in jim izrecno prepove ukvarjanje s politiko.[16][17]
Ocena
[uredi | uredi kodo]Sodobni zgodovinarji in zgodnja islamska tradicija na splošno menijo, da je bil Hišam uspešen vladar.[18] Po menju zgodovinarja Francesca Gabrielija je bila Hišamova vladavina "za Arabce na splošno veličastna za Arabce in plodna, zlasti v razvoju islamske vere in kulture" in hkrati "pomenila zadnje obdobje razcveta in sijaja Omajadskega kalifata".[19] Večina sodobnih zgodovinarjev meni, da je Hišam zaradi svoje treznosti, strogosti in delovne etike ohranil kalifat v dobrem stanju. Večino krivde za razpad Omajadske dinastije v nekaj letih po Hišamovi smrti zgodovinarji pripisujejo njegovemu nasledniku al-Validu II. in dolgotrajnim notranjim dejavnikom, ki jih Hišam ni mogel razrešiti.[20] Zanimivo je mnenje zgodovinarja Hugha N. Kennedyja, ki pravi, da "omajadska država nikoli ni bila tako močna, kot je bila pod Hišamom le desetletje pred dokončnim propadom" leta 750.[21]
Drugi zgodovinarji menijo, da so propad Omajadske dinastije povzročili vojaški porazi med njegovo vladavino.[22] Država je s težavo pokrivala velike izgube, nastale zaradi teh porazov. Državna zakladnica je bila odvisna od vojnega plena in ni imela učinkovitih vzvodov za pobiranje davkov od svojih podanikov. Sledila je gospodarska kriza brez primere, ki je povzročila strogo varčevanje in znatno zmanjšanje porabe. To je povzročilo široko nezadovoljstvo po vsem kalifatu in hkrati ni popravilo državnih financ. Ukrepi so oslabili tudi navdušenje provincialnih garnizij in povečali Hišamovo odvisnost od sirske vojske, temelja dinastije. Ker so se morale sirske čete bojevati proti zunanjim vdorom na mejah in zatirati večje notranje upore po celem kalifatu, so utrpele glavno breme vojaških porazov. Sirci v vojski so bili večinoma Jamani. Njihova razpršenost in velike izgube so porušile ravnovesje med sirskimi frakcijami, ki se je prevesilo v korist Kajsov/Mudarjev iz Džazire. Slednji so pod Marvanom II. postali glavna komponenta omajadske vojske, zato je njihov poraz v vojnah z Abasidi iz Horasana zaznamoval konec Omajadske dinastije.[23]
Družina
[uredi | uredi kodo]Hišamovi najljubši ženi sta bili Um Hakim, hči Jahja ibn al-Hakama, brata Hišamovega starega očeta, kalifa Marvana I. (vladal 684–685), [24] in Zajnab bint Abd al-Rahman, vnukinja sirskega generala al-Harita ibn Hišama iz Banu Mahzum.[25] Um Hakim je bila, tako kot njena mati, znana po svoji lepoti in ljubezni do vina.[26] Hišamu je rodila pet sinov,[27] vključno s Sulejmanom,[28] Maslamo,[29] Jazidom al-Afkamom [16] in Muavijo.[30]
Hišam je bil tudi poročen tudi z Um Utman, hčerko Saida ibn Halida. Slednji je bil vnuk tretjega kalifa Osmana (vladal 644–656) in eden najbogatejših ljudi svojega časa. Um Utman je Hišamu rodila sina Saida.[31] Med drugimi Hišamovimi sinovi so bili tudi Mohamed, Abd Alah, Marvan, Abd al-Rahman in Kurajš.[32] Imel je tudi hčerko Ajšo, ki ji je podelil posestvo v Ras Kajfi. [33]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Gabrieli 1971, str. 493.
- ↑ Khleifat 1973, str. 51.
- ↑ Khleifat 1973, str. 52.
- ↑ Khleifat 1973, str. ;52–53.
- ↑ Khleifat 1973, str. 53.
- ↑ Khleifat 1973, str. 54.
- ↑ Marsham 2009, str. 137.
- ↑ Blankinship 1989, str. 2.
- ↑ Marsham 2009, str. 136.
- ↑ Ettinghausen, Richard (1977). Arab painting. New York : Rizzoli. str. 34–37. ISBN 978-0-8478-0081-0.
- ↑ Hillenbrand 1989, str. 68.
- ↑ Hillenbrand 1989, str. 72.
- ↑ Marsham 2009, str. ;119–120.
- ↑ Hillenbrand 1989, str. 89.
- ↑ Bosworth 1994, str. 279.
- ↑ 16,0 16,1 16,2 Judd 2008, str. 453.
- ↑ Hillenbrand 1989, str. 100.
- ↑ Blankinship 1994, str. 4.
- ↑ Gabrieli 1971, str. ;493–494.
- ↑ Blankinship 1994, str. ;4–5.
- ↑ Kennedy 2004, str. 116.
- ↑ Blankinship 1994, str. 6.
- ↑ Blankinship 1994, str. ;6–9.
- ↑ Kilpatrick 2003, str. ;72, 82.
- ↑ Ahmed 2010, str. 56.
- ↑ Hillenbrand 1989, str. 90, notes 455 and 456.
- ↑ Blankinship 1989, str. 65.
- ↑ Intagliata 2018, str. 141.
- ↑ Hillenbrand 1989, str. 90.
- ↑ Ahmed 2010, str. 78.
- ↑ Ahmed 2010, str. ;119–120.
- ↑ Gordon et al. 2018, str. 1048.
- ↑ Blankinship 1994, str. 83.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Ahmed, Asad Q. (2010). The Religious Elite of the Early Islamic Ḥijāz: Five Prosopographical Case Studies. Oxford: University of Oxford Linacre College Unit for Prosopographical Research. ISBN 978-1-900934-13-8.
- Blankinship, Khalid Yahya, ur. (1989). The History of al-Ṭabarī, Volume XXV: The End of Expansion: The Caliphate of Hishām, A.D. 724–738/A.H. 105–120. SUNY Series in Near Eastern Studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-88706-569-9.
- Blankinship, Khalid Yahya (1994). The End of the Jihâd State: The Reign of Hishām ibn ʻAbd al-Malik and the Collapse of the Umayyads. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-7914-1827-7.
- Bosworth, C. Edmund (1994). »Abū Ḥafṣ 'Umar al-Kirmānī and the Rise of the Barmakids«. Bulletin of the School of Oriental and African Studies. 57 (2): 268–282. doi:10.1017/S0041977X0002485X. JSTOR 620573. S2CID 162613546.
- Brown, Daniel W. (1996). Rethinking tradition in modern Islamic thought. Cambridge University Press. ISBN 0521570778. Pridobljeno 10. maja 2018.
- Gabrieli, F. (1971). "Hishām". V Lewis, B.; Ménage, V. L.; Pellat, Ch. & Schacht, J. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume III: H–Iram. Leiden: E. J. Brill. pp. 493–495. OCLC 495469525.
- Gordon, Matthew S.; Robinson, Chase F.; Rowson, Everett K.; Fishbein, Michael (2018). The Works of Ibn Wāḍiḥ al-Yaʿqūbī (Volume 3): An English Translation. Leiden: Brill. ISBN 978-90-04-35621-4.
- Hawting, Gerald R. (2000). The First Dynasty of Islam: The Umayyad Caliphate AD 661–750 (Second ed.). London and New York: Routledge. ISBN 0-415-24072-7.
- Hillenbrand, Carole, ur. (1989). The History of al-Ṭabarī, Volume XXVI: The Waning of the Umayyad Caliphate: Prelude to Revolution, A.D. 738–744/A.H. 121–126. SUNY Series in Near Eastern Studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-88706-810-2.
- Hinds, M. (1991). "Makhzum". In Bosworth, C. E.; van Donzel, E. & Pellat, Ch. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume VI: Mahk–Mid. Leiden: E. J. Brill. pp. 137–140. ISBN 978-90-04-08112-3.
- Intagliata, Emanuele E. (2018) [1950]. Palmyra after Zenobia AD 273-750: An Archaeological and Historical Reappraisal. Oxford: Oxbow Books. ISBN 978-1-78570-942-5.
- Judd, Steven (Julij–september 2008). »Reinterpreting al-Walīd b. Yazīd«. Journal of the American Oriental Society. 128 (3): 439–458. JSTOR 25608405.
- Kennedy, Hugh (2004). The Prophet and the Age of the Caliphates: The Islamic Near East from the 6th to the 11th Century (Second ed.). Harlow: Longman. ISBN 978-0-582-40525-7.
- Khleifat, Awad Mohammad (Maj 1973). The Caliphate of Hishām b. ʿAbd al-Malik (105–125/724–743) with Special Reference to Internal Problems (PhD). University of London, School of Oriental and African Studies.
- Kilpatrick, Hilary (2003). Making the Great Book of Songs: Compilation and the Author's Craft in Abū l-Faraj al-Iṣbahānī's Kitāb al-Aghānī. London: Routledge. ISBN 9780700717019. OCLC 50810677.
- Marsham, Andrew (2009). The Rituals of Islamic Monarchy: Accession and Succession in the First Muslim Empire. Edinburgh: Edinburgh University Press. ISBN 978-0-7486-2512-3.
- Powers, David S., ur. (1989). The History of al-Ṭabarī, Volume XXIV: The Empire in Transition: The Caliphates of Sulaymān, ʿUmar, and Yazīd, A.D. 715–724/A.H. 96–105. SUNY Series in Near Eastern Studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-7914-0072-2.
Hišam ibn Abd al-Malik Rojen: 691 Umrl: 6. februar 743
| ||
Vladarski nazivi | ||
---|---|---|
Predhodnik: Jazid II. |
Kalif islama Omajadski kalif 26. januar 724 – 6. februar 743 |
Naslednik: Al-Valid II. |