Ivan Rafael Rodić

Za druge pomene glej Rodič (priimek).

Prevzvišeni Ivan Rafael Rodić
pokojni beograjski nadškof
Nadškof Rafael Rodić v slovesnih škofovskih oblačilih 1926
Domače ime	Ivan
Nadškofija	beograjska
Imenovan	29. oktober 1924 Pij XI.
Odstopil	28. november 1936
Predhodnik	nov položaj
Naslednik	Josip Ujčić
Redovi
Duhovniško posvečenje	23. julij 1893 posvečevalec kardinal Gruscha
Škofovsko posvečenje	7. december 1924 posvečevalec nuncij Ermenegildo Pellegrinetti, naslovni nadškof škofije Adana. Soposvečevalca Anton Akšamović škof Bosne in Srema (Džakovo) Jozo Garić OFM, škof v Banjaluki
Osebni podatki
Rojstvo	15. junij 1870({{padleft:1870|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})
Smrt	10. maj 1954({{padleft:1954|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) (83 let)
Narodnost	Hrvat
Vera	katoličan
Starši	Fabijan Rodić Ana rojena Kožović
Prejšnji položaj	apostolski upravitelj Banata (10. februar 1923 – 29. oktober 1924)
Alma mater	Dunajska univerza
Catholic-hierarchy.org

Ivan Rafael Rodić (tudi Ivo Rodić, italijansko Giovanni Raffaele Rodic, slovensko: Janez Rafael Rodič), hrvaški duhovnik, frančiškan in nadškof; *15. junij 1870, Nurkovac, Slavonska Požega (takrat Avstro-Ogrska, danes Hrvaška); †10. maj 1954 Slavonska Požega (takrat Jugoslavija, danes Hrvaška).

Beograjski nadškof je bil 1924-1936, apostolski upravitelj Banata (Veliki Bečkerek) pa 1923-1936.

Življenjepis

Nadškof Ivan Rafael Rodić OFM je bil hrvaški cerkveni dostojanstvenik, ki je zasedel kot prvi nadškof nadškofijski sedež novoustanovljene nadškofije Beograd-Smederevo 1924-1936.

Družina in šolanje

Ivan Rafael Rodić se je rodil 15. junija 1870 v vasi Nurkovcu pri Slavonski Požegi v takratnem Trojnem kraljestvu Hrvaške, Slavonije in Dalmacije, v Avstro-Ogrskem cesarstvu, v njegovem ogrskem delu. Krščen je bil na ime Ivan še istega dne. Njegova starša Fabijan in Ana rojena Kožović sta bila kmečkega rodu.

V ljudsko šolo je hodil v Brestovcu, gimnazijo pa je končal v Požegi, kjer je bival v frančiškanskem samostanu. K frančiškanom je vstopil na Dunaju 14. septembra 1886, ko je prejel redovno ime Rafael. Šolanje je nadaljeval v Dunaföldvarju na Madžarskem, v bogoslovje pa se je vpisal na Dunajsko univerzo, kjer je študije končal z odliko. Slovesne zaobljube je izrekel na Dunaju 14. julija 1891, duhovniško posvečenje pa je prejel v Dunajski stolnici svetega Štefana 23. julija 1893 iz rok nadškofa in kardinala Gruscha.

Kot frančiškan je torej diplomiral na Dunajski univerzi iz bogoslovja ter 1893 začel poučevati teologijo v Baji, kjer je ostal do leta 1898.

Cerkvene službe

Rodič je bil med voditelji hrvaškega katoliškega gibanja, ki ga je začel Slovenec - krški škof Mahnič. Opravljal je pomembne službe znotraj frančiškanskega reda kakor tudi na ravni vesoljne Cerkve ter je bil med drugim:

1. profesor svetopisemskih ved v Baji;
2. prvi kustos novoustanovljene hrvaške frančiškanske province Svetega Cirila in Metoda (1900-1903);
3. gvardijan frančiškanskih samostanov v Zagrebu (1900-1903; 1909-1912), Varaždinu (1903-1909) in na Trsatu (1918-1923), kakor tudi že poprej na Dunaju;
4. provincijalni definitor in provincijalni minister 1912-1918;
5. obnovitelj cerkva v Zagrebu, Iloku in na Dunaju;
6. urednik homiletičnega časopisa Dušobrižnik;
7. preureditelj frančiškanskega Tretjega reda na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini z ustanovitvijo Zveze tretjega reda;
8. ustanovitelj Družbe sv. Rafaela za izseljence;
9. ureditelj dušnopastirske skrbi za slovenske in hrvaške priseljence v Kanadi in ZDA;
10. glavni cerkveni obiskovalec ali apostolski vizitator v Kanadi in ZDA;
11. bil je tudi provincijal v več samostanih na Hrvaškem.

Njegovo delovanje je bilo torej vsestransko; 1881-1884 je bil provincijal Province sv. Janeza Kapistrana, ki je obsegala Slavonijo, Srem in velik del Južne Ogrske.

Za časa njegovega poučevanja v Baji je Leon XIII. sprožil prenovo frančiškanov z bulo ’’Felicitate quadam’’, ki je bila objavljena 4. oktobra 1897; določil je namreč, da se morajo štiri frančiškanske veje: observanti (Observants), reformiranci (Riformati), alkantarinci (Alcantarines) in rekolektinci (Recollects) zopet združiti v eno samo družino pod imenom Ordo Fratrum Minorum (Red manjših bratov).

Rodić se je nad prenovo zelo navdušil in je postal poleg provincijala Slovenca Vošnjaka njen glavni uresničevalec ter je v zvezi s tem zapisal tudi naslednje:

Hrvaški izvirnik	Slovenski prevod
Otkako poznajem naš Red, nikada nisam odobravao način života koji se po našim stranama uvukao i uvriježio. Stoga sam radosno pozdravio vijest o reformi… Ja vas iskreno kao pravi vaš brat savjetujem, da bez ikakva krzmanja primite reformu	Odkar poznam naš red, nikoli nisem odobraval načina življenja, ki se je prikradel in uveljavil pri nas. Zato sem z veseljem pozdravil novico o prenovi... Odkritosrčno vam priporočam kot vaš pravi brat, da prenovo sprejmete brez kakršnegakoli obotavljanja.

V zvezi stem je postal vrhovni apostolski obiskovalec (=apostolski vizitator) frančiškanov; v tej vlogi je obiskal številne samostane po Evropi in Ameriki.

1884 je Rodić zavrnil prošnjo Ivana Antunovića, naj bi pomagal k izhajanju časopisa za hrvaške Bunjevce v Bački boječ se nasprotovanja višjih oblasti; pomagal pa jim je pri uporabi njihovega jezika in prejemanju časopisja iz Hrvaške. Ko je Antunoviću le uspelo, da je začel izdajati časopis Neven, pa je 1909 Rodić prispeval več člankov.

Rodić je pošiljal misijonarje v ZDA, pa tudi enega priljubljenega misijonarja v Nemčijo, da bi misijonarili med slovenskimi in hrvaškimi priseljenci.

Škof

Apostolski upravitelj v Bečkereku

Tak je bil Veliki Bečkerek - Mesto mostov - z Malim mostom (1904), ko je Rodič prevzel 1923 Upravo jugoslovanskega dela Banata

Za stolnico je bila takoj primerna veličastna Cerkev svetega Janeza Nepomuka, na novo zgrajena, povečana in posvečena 1868

Mesto se je ponašalo z znamenitim Eiffelovim Velikim mostom - Elizabetinim mostom (1904), ki so ga upropastili takratni komunisti

Ob svojem prihodu je moral Rodić v Bečkereku - "Mestu mostov" - v Banatu vse začeti "ab ovo". Ni imel stolnice, manjkala je škofovska palača, ni bilo upravnega osebja; najbolj pa ga je skrbelo pomanjkanje duhovnikov; zato je v Zagrebu začel graditi za vzgojo duhovniških poklicev semenišče Crisinum, ki pa mu je zaradi pomanjkanja denarnih sredstev že od začetka povzročalo nepremagljive težave.

Sorazmerno dokaj pozno - šele po zapletenih diplomatskih prizadevanjih - je med drugimi dobila 1923 svojega apostolskega upravitelja tudi banatska apostolska uprava s sedežem v Velikem Bečkereku.

Po besedah barskega nadškofa frančiškana Milinovičaso ime Rafaela Rodiča večkrat omenjali kot možnega škofa na kaki izpraznjeni škofiji že za časa predvojne Avstro-Ogrske.

Frančiškanski gvardijan na Trsatu Rafael Rodič je bil torej 10. februarja 1923 imenovan za apostolskega upravitelja jugoslovanskega dela Banata v Kraljestvu Slovencev, Hrvatov in Srbov in se je takoj preselil v Veliki Bečkerek v Vojvodini.

V spremnem pismu k imenovanju ga je nuncij Pellegrinetti pohvalil, češ da ga osebno sicer še ne pozna, vendar da je o njem slišal veliko lepega; obenem mu ni prikrival težav in vsakovrstnega pomanjkanja, ki ga čaka v novi službi. Opozarja ga, da nima škofijske palače, niti sodelavcev niti stolnice.

Ob Rodičevem odhodu je imel poslovilni govor njegov naslednik slovenskega rodu, trsatski gvardijan Vošnjak, ki je povezal njegovo imenovanje za škofa kot čast tako za frančiškane kot za njega osebno. Tudi tisk je pohvalno poročal o njegovih dosedanjih dosežkih in sposobnostih, ki mu bodo prav prišle na novem in odgovornejšem položaju. Po imenovanju je sporočil generalnemu ministru frančiškanskega reda, da bo tudi v svoji novi službi po možnosti podpiral frančiškane.

Rodič se je po prihodu v Bečkerek skupaj s tajnikom Justinom Čmelarjem najprej naselil v župnišču, nato pa v samostanu piaristov, kjer je imel vsaj začasno tudi urejeno gospodinjstvo.

Celotna apostolska uprava je imela takrat 80 duhovnikov; večina župnij je bilo večjezičnih; sam novi upravitelj pa je tekoče govoril nemško, hrvaško in madžarsko - pa tudi latinsko. Ni pa imel ne stanovanja, ne nadarbine, ne semenišča za vzgojo duhovniških pripravnikov, kar ga je najbolj težilo; poleg tega je nova država SHS z enostransko agrano reformo prizadela zlasti katoličane; katoliškim župnijam je odvzela večino zemlje in tako je duhovščina čez noč obubožala.. Rodić se je lotil dela in takoj zapolnil izpraznjene službe glede na cerkvene predpise; že v prvem letu je opravil tudi birmo in kanonični obisk v 25 župnijah.

Težave že od začetka

To imenovanje torej ni bilo samo versko, ampak tudi politično vprašanje; vladar je imel namreč pravico do sodelovanja pri predlaganju novega škofa. Novi apostolski upravitelj je bil slovesno umeščen 15. aprila 1923 v župnijski Cerkvi svetega Janeza Nepomuka v Velikem Bečkereku. Pri tem slovesnem dejanju so bili prisotni: banjaluški škof Garič, opat Bosenske trapistovske opatije Marija Zvezda Diamant in hrvaški frančiškanski provincial Troha.

Čeprav so bili katoličani tako v mestu Bečkereku kot v celotnem Banatu v večini, nove oblasti njegovega delovanja niso podpirale, ampak rajši ovirale. Tako odkriva tu objavljeno pismo, da je moral novi škof odpovedati že začete ljudske misijone, ker beograjske oblasti niso hotele podaljšati dovoljenja za bivanje nekaterim misijonarjem.

V ozadju je bila liberalno-srbsko-nacionalistična usmeritev beograjskih vlad, začenši od Protićeve pa prek zaporednih Pašićevih, ki se niso potrudile za reševanje narodnostnih, kulturnih in verskih razlik v novi državi. Glede verskih vprašanj jim je bilo skupno, da so se hotele prikupiti pravoslavni večini ter so vzele na piko zlasti katoliško manjšino. Nepotrebno oviranje verske svobode je poleg svetovne gospodarske krize netilo nezadovoljstvo širokih vernih množic ter posredno podžigalo že obstoječe verske in narodnostne napetosti. Plahi poskusi za ureditev odnosov s Katoliško Cerkvijo so se izjalovili že v kali, ker je vladajočim manjkala resna volja za ureditev medsebojnih odnosov s pravičnim konkordatom; s Srbijo je bil sicer sklenjen 1914, ampak po razširjenem napačnem mnenju ni bil nikoli ratificiran.

V resnici pa je ta konkordat bil ne le podpisan, ampak tudi ratificiran; tudi ustanovitev beograjske nadškofije je bila predvidena s tem konkordatom, ki ga je Sveti sedež sklenil s Kraljevino Srbijo; v Rimu je bil podpisan 24. junija, narodna skupščina v Nišu pa ga je soglasno potrdila 8. avgusta 1914. Logično bi torej bilo, da bi nova država Kraljestvo Slovencev, Hrvatov in Srbov - kot zakonita naslednica Kraljevine Srbije - kakor tudi najmočnejša verska skupnost v novi državni tvorbi - Srbska Pravoslavna Cerkev - upoštevala in izvajala vse iz njega izhajajoče obveznosti. Mestna oblast ni poskrbela v Bečkereku za upraviteljevo stanovanje, podobno ne za nadškofovo v Beogradu. Dodelitev primerne lokacije za stolnico v prestolnici je bila prazna obljuba in potegavščina; denarna podpora za gradnjo cerkva in gmotno vzdrževanje škofa ter njegovih sodelavcev je izostala. Med množicami se je zato širilo mnenje, da konkordata sploh nikoli ni bilo. Tako stanje je doseglo vrhunec v Konkordatni krizi, ki je tragično-komični "začetek konca Jugoslavije".

Take težave so torej pestile prvega banatskega apostolskega upravitelja že od samega začetka in ga spremljale tudi, ko je postal prvi beograjski nadškof ter ga končno prisilile k odstopu.

Apostolska uprava jugoslovanskega dela Banata je bila poprej del velike Čanadske škofije, ki jo je v enajstem stoletju ustanovil ogrski kralj sveti Štefan; njen prvi škof pa je bil sveti Gerard. Škofija je obsegala celotno področje med Tiso in Donavo vse do Karpatov in je bilo katoliško prebivalstvo - Nemci, Madžari in Hrvati, poleg njih še Romuni in Čehi - v večini. Po Prvi svetovni vojni pa je bila s Trianonsko pogodbo razdeljena na tri dele: največji del je prigrabila Romunija, manjši del Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Madžarski pa je ostal najmanjši, severni del okoli Segedina. 1927 je imela tako uprava 64 župnij z 80 duhovniki in 202.000 verniki, ki so bili po številu na prvem mestu Nemci (Donauschwaben), sledili so jim Madžari, pa Hrvati in drugi.

Poleg Banata je v novo državo prišel še večji del Bačke in manjši del Baranje. Cerkvena ureditev tako različnih vojvodinskih delov pa nikakor ni bila enostavna; Janko Šimrak je zato glede na zapletenost zadeve v začetku leta 1923 napisal, da bi jih bilo treba

Katolička Crkva i prijedlog budžeta

Katoliška Cerkev in predlog proračuna

barem privremeno urediti sa imenovanjem apostolskih administratora. Sa strane katoličkog episkopata, koliko je nama poznato, učinjeni su u tom pogledu prijedlozi. Što se stvar zategla sve do danas na štetu ne samo crkvenih nego i državnih interesa, krivnja je na našim nesređenim stranačkim prilikama. Beogradski politički krugovi traže da se osnuju za pomenute pokrajine katoličke biskupije. Jedna bi imala sjedište u Subotici, druga u Novome Sadu, a treća u Vel. Bečkereku, a 4. u Vršcu. Ovakvo rješenje formira srp. najjača politička stranka u onim krajevima. Sa stanovišta dobre pastve nije loše da su biskupije manje, ali ovdje nije to razlogom cijepanju, nego nešto posve drugo, što nije teško otkriti. Državna će vlast - barem ona tako misli - imati veći utjecaj na katoličke crkvene prilike u onim krajevima, što će biti više biskupa. Medju četvoricom će vazda naći po jednoga pristašu, a moći će kod imenovanja da stavlja uslove drugome faktoru.

vsaj začasno urediti z imenovanjem apostolskega upravitelja. Kolikor nam je znano, so s strani katoliških škofov podani tozadevni predlogi. Za zavlačevanje zadeve do danes, kar je škodovalo ne le koristim Cerkve, ampak tudi države, so krive naše neurejene politične razmere. Politični krogi v Beogradu namreč zahtevajo ustanovitev štirih apostolskih uprav za omenjene pokrajine. Prva pokrajina naj bi imela središče v Subotici, druga v Novem Sadu, tretja v Velikem Bečkereku, četrta pa v Vršcu. Takšen predlog rešitve oblikuje najmočnejša srbska stranka (JRZ) na tem področju. Z vidika dobrega dušnega pastirstva ne bi bilo slabo, če bi bile tamkajšnje škofije manjše; tukaj pa to ni pravi razlog za razdrobljenost, ampak nekaj drugega, česar ni težko ugotoviti. Državna oblast bo mogla imeti večji vpliv na cerkvene zadeve v teh pokrajinah, če bo več škofov. Med štirimi bodo vedno lahko enega pridobili na svojo stran, medtem ko bodo lahko med imenovanjem drugim dejavnikom postavljali pogoje; vsaj tako mislijo v državni upravi.

Ti razlogi so končno prevladali in ustanovljeni sta le dve apostolski upravi: ena v Bački s sedežem v Subotici z upraviteljem Budanovičem, ena pa v Banatu z upraviteljem Rodičem.

Evharistični shodi

Rafael Rodič je že od samega začetka sodeloval pri evharističnem gibanju, ki ga je iz Slovenije prenesel na Hrvaško škof Mahnič.

Rodič je kot stalni član odbora za prirejanje mednarodnih evharističnih shodov na nekaterih tudi osebno sodeloval: 1912 na 23. mednarodnem evharističnem shodu na Dunaju, ki so se ga v glavnem mestu svoje velike države udeležili tudi mnogi Slovenci; 1926 je bil osebno na 28. MES-u v Chicagu, 1932 na 31. MES-u v Dublinu, 1938 pa na 34. mednarodnem evharističnem shodu v Budimpešti.

On sam je temeljito organiziral tudi evharistični shod v Bečkereku 1934, ki ga je vodil na splošno zadovoljstvo in so se ga radi še dolgo spominjali tudi verniki iz bližnje Mužlje, ki so se ga v lepem številu udeležili skupno s svojim dolgoletnim župnikom Čokom.

Ta shod je bil v zvezi z 32. mednarodnim evharističnim shodom v Buenos Airesu, ki je trajal od 10. do 14. oktobra 1934 in je imel za geslo: Kristusovo družbeno vladanje in evharistija. To je bil prvi tak shod v Južni Ameriki; apostolski legat je bil tam kardinal Eugenio Pacelli, poznejši papež Pij XII.. V Parku Palmero se je zbralo milijon ljudi, ki so poslušali radijski pozdrav in blagoslov Pija XI. iz Vatikana. Podobno je bečkereški shod prevevala ista vodilna misel, le da je potekal v skromnejših okvirjih.

Cerkev sv. Janeza Nepomuka

Gimnazijska cerkev (1846) je delovala v sklopu pijaristovske gimnazije, ki so jo morali zapustiti, ko so jih nove oblasti nagnale.

Prostorna triladijska Bečkereška stolnica (1868) je bila za takratno število vernikov premajhna (1924) - a danes (2024) prevelika

Kapela Brezmadežne se nahaja v sklopu Samostana notredamk, ki je delil njihovo usodo. Po Drugi svetovni vojni so ga komunistične oblasti vzele in namestile v njem Medicinska šola; po vrnitvi manjšega dela stavbe so ga notredamke prodale Škofiji ter tako ostale brez bečkereškega stanovanja.

Ob svojem prihodu je Rodič v Banatu moral urejati cerkveno življenje. V Bečkereku je bila primerna cerkev, škofijske stavbe pa ni bilo. Gimnazijsko cerkev in gimnazijo so vodili pijaristi; poučevanje so morali v SHS prepustiti civilom; redovnice notredamke so vodile dekliško gimnazijo z internatom. Pripadale so jugoslovanski provinci s sedežem v Sloveniji

Veliki Bečkerek je bil pomembno kulturno in gospodarsko, politično in versko središče tako za časa Avstro-Ogrske, kakor tudi v novi državi SHS, ko je še pridobil na pomenu, ker je bil z mejami ločen od naravnega banatskega središča – Temišvara. Spremljal je in včasih celo prehiteval svetovni razvoj. Tako je že 1891 uveden telefon, komaj pet let pozneje pa je dobilo mesto že električno razsvetljavo. Z železniško progo je bil medtem povezan s Kikindo, Vršcem, Temišvarom in Pančevim. V Bečkereku so izhajai časopisi v več jezikih: v nemščini, madžarščini, hrvaščini in srbščini; imel je svojo knjižnico, gledališče, kino in več tiskarn.

Katoličani so skozi dolgo obdobje v mestu in okolici tvorili večino. 1870 je imelo mesto 19.667 prebivalcev v 1.960 gospodinjstvih. Leta 1900 pa so našteli že 26.407 prebivalcev, od katerih so bili 9.279 Madžari, 8.091 Srbi, 8.055 Nemci, 423 Slovaki, 281 Romuni, 70 Hrvati in 199 ostali.

V času po Prvi svetovni vojni so se zaradi ugodnih možnosti naseljevali številni uradniki, obrtniki, podjetniki (livarna Bobek) ali navadni delavci zlasti iz bivšega avstroogrskega dela nove države - med njimi tudi Slovenci, ki so iskali delo in zaslužek. V sklopu pijaristovske gimnazije je bila Gimnazijska cerkev svetega Štefana; svojo kapelico so imele sestre notredamke v svojem samostanu-šoli, kakor tudi usmiljeni bratje v od njih ustanovljeni bolnišnici, v kateri so požrtvovalno delali. Ta karitativni red je imel središče v Gradcu; znan je tudi v Sloveniji; saj ni ustanovil bolnišnice le v Velikem Bečkereku, vendar tudi drugod, tako na primer v Novem mestu na Kandiji 1894.

Stanovanje si je novi upravitelj najprej uredil v župnišču, pozneje pa v samostanu pijaristov; za stolnico je lahko imel na razpolago prostorno Župnijsko cekev Svetega Janeza Nepomuka. Ta katoliška cerkev je zgrajena 1868 na mestu starejše baročne katoliške cerkve, ki so jo zgradili pod pokroviteljstvom Temišvarske škofije po ukazu avstrijske cesarice Marije Terezije med 1758-1763. Zaradi skokovito naraščajočega števila katoličanov in zaradi nevarnosti, da se podere, so gradili 1864-1868 na mestu podrte - veliko manjše baročne cerkvice, v katero je med drugim udarila strela in je lahko sprejela pod svojo streho le petino vernih katoličanov. Pod Turki je prav tam stala Bečkereška trdnjava z mošejo - katero so spremenili po osvoboditvi 1717 v katoliško cerkev.

Kot triladijsko stavbo jo je zasnoval v romantičnem neoromanskem slogu stavbenik Brandeisz. Poslikal jo je po zgledu na Dorejeve jedkanice tirolski slikar Gojgner, ki se je nekaj let prej izkazal tudi v bližnji Ečki, kjer je naslikal križev pot na stene velikanske cerkve, katero je gradil grof in general Sigismund Lazar 1862-1864 - okoli že obstoječe manjše cerkve prav tako v neoromanskem slogu, a po načrtih znamenitega Ybla. Poslikave so vzete po motivih iz svetega pisma; za podobo "Jezus pred Pilatom" mu je bil vzor Munkácsy, za "Zadnjo večerjo" Da Vinci, za "Marijo z Jezuščkom" pa Székely.

1907 je cerkev pridobila baročno bučne Wegensteinove orgle iz Temišvarja.

Nepričakovane začetne težave

Žalostno pismo z dne 21. decembra 1924 kaže na zapostavljanje katoličanov v takratni Stari Jugoslaviji

Nekdanja Čanadska škofija je obsegala celotni Banat od Tise do Karpatov. Po razpadu Avstroogrskega cesarstva je po Trianonskem sporazumu razpadla na tri dele: največji del s Temišvarom je prigrabila Romunija, najmanjši del s sedežem v Segedinu je ostal Madžarski, srednje velik zahodni del pa je pripadel novi državi Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Katoliška Cerkev je v načeloma laični državi imela svobodo delovanja podobno kot druge verske skupnosti in največja, Pravoslavna, kateri pa je oblast bolj šla na roke; medtem ko je katoličanom večkrat postavljala nepotrebne ovire pod pretvezo, češ da je "tuja" ter premalo usmerjena jugoslovansko in državotvorno. O tem priča tudi vsiljevanje telovadnega društva jugoslovanskih "Sokolov" namesto katoliških "Orlov". Tak odklonilen odnos je občutil Rodič zlasti tedaj, ko je izostala pomoč državnih oblasti pri gradnji semenišča Crisinum za duhovniške kandidate iz Banata. Pozneje pa je kot beograjski nadškof večkrat zaman moledoval za pomoč pri graditvi nove stolnice; tam mu mestne oblasti ne le da niso dale primernega lokacijskega dovoljenja za časa celotnega celotnega njegovega službovanja v prestolnici od 1923-1936, ampak so napredovanje novoustanovljene nadškofije na gmotnem in verskem področju na več načinov celo ovirale.

Pod različnimi pretvezami so že dana dovoljenja večkrat celo preklicale in na ta način praktično onemogočile graditev predstavitvene stolnice v glavnem mestu; istočasno so brez težav dajale lokacijska dovoljenja in denarno pomoč za sočasno gradnjo več pravoslavnih cerkva; na eni od možnih lokacij so 1931 začeli z državno pomočjo graditi Cerkev svetega Marka. Poprej v Beogradu ni bilo katoliških cerkva oziroma kapel, ni pa bilo niti pravoslavnih - saj jih niso rabili, ker niso imeli navade hoditi redno k maši. Šele ko so kje začeli graditi katoliško, so blizu stočasno začeli graditi pravoslavno cerkev: tako blizu Cerkve svetega Antona na Rdečem križu, potem blizu Francoske cerkve (Sveti Sava na Vračarju), pa tudi na Čukarici blizu Cerkve svetega Cirila in Metoda.

Katoličani so kljub temu bili sedaj že zaradi večje številčnosti v boljšem boložaju kot v času Kneževine ali Kraljevine Srbije, ko pravzaprav niso imeli nobenih pravic niti na papirju ne.

Zanimivo je pogledati pismo, ki razkriva, kako so oblasti onemogočale normalno cerkveno delovanje tudi v Banatu.

To pismo kaže na nepričakovane in nepotrebne zaplete in iz njih izvirajoče ovire, a napisano je tamkajšnjemu dekanu dne 21. decembra 1924 pod tekočo številko 1344. Iz njega se vidi, kako so take samovoljnosti hudo motile dušnopastirsko delovanje. Tako postopanje je bilo še zlasti vznemirljivo na področju današnje Vojvodine, kjer so se vedno skozi zgodovino prepletale in soživele različne vere, narodnosti in omike; podobne zadeve so se dogajale tudi v Beogradu, po Srbiji, po Sloveniji in drugod po Jugoslaviji.

Lieber Herr Dechant!

Ljubi gospod dekan!

Ich muss Ihnen eine ungemeine traurige Nachricht mittheile. Die Regierung hat den Patres Missionären das Visum nicht verlangen wollen und somit können Sie leider die Misionen nicht fortsetzen. Die 2 Patres Tomitscek und Dr Schnabel sind beide shon am Donnerstag abgereist. Ich bitte also den 2 Patres, die heute zu Ihnen kommen, dies mitzutheilen, dass sie Nachmittag hieher kommen. Die Regierung hat das Visum verwägert, weil jetzt Wahl-agitationen sind. Der 1 Pater, dessen Visum auf 6 Monate lautet kann hier verbleiben und allein die Missionen halten. Die Weihnatswoche möchte ich ihn nach Glogonj schicken, wo der Herr Pfarrer leidend ist. Da könnte er allein die hl. Mission abhalten und die Feiertage dem Herrn Pfarrer erleichtern. Es thut mir unendlich wehe, dass die Missionen nicht abgehalten werden. Es ist aler „vis maior” und da kann mann nichts machen. Glückliche Weihnatsfeier Tage! Mit oberhirtlichem Gruss u. Segen Ihr ergebenster P. Rafael Rodič, electus aepiscopus, apost. adm. V-Bečkerek, 21/XII-24

Moram Vam sporočiti nenavadno žalostno novico. Vlada očetom misijonarjem ni hotela podaljšati dovoljenja za bivanje in zato žal ne bodo mogli nadaljevati misijona. Dvojica (iz skupine misijonarjev) – oče Tomiček in dr. Schnabel – sta odpotovala že v četrtek. Prosim, sporočite to patroma, ki bosta prišla danes k vam, in naj popoldne prideta sem (k meni). Vlada je zavrnila dovoljenje za bivanje (vizum), ker je sedaj predvolilna groznica. Tisti oče, čigar dovoljenje se glasi na šest mesecev, lahko ostane tukaj in sam opravlja misijon. Skozi božični teden ga bi mogel poslati v Glogonj, kjer je gospod župnik bolan. Tam lahko ima on sam sveti misijon in olajša gospodu župniku praznike. Neskončno mi je žal, da ne bo mogoče imeti misijona (kakor je bil načrtovan). Vse je „višja sila” in tukaj ne moremo ničesar ukrepati. Vesele Božične praznične dni! Z nadpastirskim pozdravom in blagoslovom Vaš najbolj vdani P(ater) Rafael Rodič, izvoljeni škof, apostolski upravitelj. Veliki Bečkerek, 21. december 1924

Prvi nadškof v Beogradu

Srbi so se stalno čutili ogrožene: vojaki pred Beogradom 1899

Beograd stoji ob sotočju Save in Donave ter so ga skozi zgodovino velikokrat oblegali in osvajali

Beograd ob nadškofovem prihodu ni imel katoliške cerkve (Knez Mihajlova)

Edina cerkvena stavba, ki so jo imeli katoličani v Beogradu na razpolago, je bila kapelica Svetega Ladislava v sklopu avstroogrskega veleposlaništva

Ustanovitev Beograjske nadškofije je bila predvidena s konkordatom, ki ga je Sveti sedež sklenil s Kraljevino Srbijo; v Rimu je bil podpisan 24. junija, narodna skupščina v Nišu pa ga je soglasno potrdila 8. avgusta 1914. Tako je bil 29. oktobra 1924 imenovan za nadškofa dotedanje škofije Beograd-Smederevo.

Ob njegovem prihodu je bilo v celi nadškofiji le pet duhovnikov na 40.000 vernikov.

Beograd je postal sedaj prestolnica nove države in je privlačil ljudi različnih slojev in poklicev - tudi katoličane; številna so bila slovenska in hrvaška dekleta, ki so prihajale kot služkinje v premožnejše hiše; zanje so šolske sestre ustanovile zavetišče na ulici Vojvoda Milenka in jim pomagale pri iskanju službe. Sem so prihajali tudi častniki ter vojaki na služenje vojnega roka, politiki, umetniki, znanstveniki, izobraženci in razni obrtniki. Katoličani so se priseljevali tudi po Srbiji, zlasti v rudarska središča kot navadni, ali pa tudi visoko usposobljeni delavci - zlasti sredi recesije iz revirjev v rudnike Bor, Zaječar, Aleksinac in dnevnokopni premogovnik Ravna Reka. Zato je število katoličanov naraščalo tako v Srbiji kot v Beogradu, kjer je bilo leta 1921 katoličanov 10.000, leta 1926 pa že čez 16.000. Število katoličanov pa je v Beogradu stalno naraščalo in tako je bilo glede na Popis prebivalstva v Kraljevini Jugoslaviji 1931 v prestolnici tega leta med 288.938 prebivalci že nekajkrat več, in sicer kar 56.776 katoličanov.

"Brez sleherne človeške pomoči"

Nuncij Pellegrinetti v spremnem pismu ni niti malo olepševal obupnih razmer, v katerih se je tedaj nahajala novoustanovljena nadškofija, ko mu je zelo realistično opisal težavne razmere takole:

Bez svake ljudske pomoći	Brez sleherne človeške pomoči
Znaj, katedrale nemaš, a nije se ni počela graditi; nadb. kurije ne ima, svećenika je jako malo, vjernici su u najudaljenijim mjestima razasuti, redovničkog zavoda nikakova, ni muškog ni ženskog, katoličkih škola nikakovih, siromaštvo najveće – a sve se ovo ima urediti malne bez svake ljudske pomoći	Vedi, stolnice nimaš, a niso je niti začeli graditi; nadškofijska palača ne obstaja; duhovnikov je zelo malo, verniki so razkropljeni po najbolj oddaljenih krajih, redovniške hiše ni niti ene – ne moške ne ženske; katoliških šol ni nobenih, a vlada najhujša revščina - a vse to bo treba urediti takorekoč brez sleherne človeške pomoči

Kot prvi škof velikanske novonastale škofije v čisto spremenjenih razmerah ni imel preprostega dela, zato se je takoj vrgel na delo in se najprej naslonil na pomoć raznih redovnih moških in ženskih družb. Začel je ustanavljati nove župnije po Beogradu in širši Srbiji. Duhovno oskrbo so potrebovali vojaki, uslužbenci, diplomatsko osebje, pa tudi drugi delavci, ki so prihajali iz vseh predelov nekdanje Avstro-Ogrske, in ki so poslej spadali v kraljestvo SHS. Začele so delovati tudi dobrodelne ustanove.

Toda škof, škofija in verniki so bili skrajno revni in zato niso zmogli dokončati začetih podjetij, ki bi jih škofija z rastočim številom vernikov potrebovala, a to so bile predvsem ustanove s pripadajočimi poslopji, kjer bi se šolali duhovniški pripravniki; potrebna je bila stolnica, kjer bi se zbirali verniki – s pripadajočo nadškofijsko palačo in osebjem – a da ni bilo niti enega ne drugega. Računajoč na dobro voljo in pomoč države, kralja in dobrotnikov - zlasti pa temišvarskega (torej banatskega) škofa Glattfelderja, se je lotil Rodič prevelikega - takorekoč nemogočega podjetja, ki je bilo zaradi katoličanom neprijaznega in že kar sovražnega okolja že vnaprej obsojeno na neuspeh; uštel se je namreč prav v oceni dobre volje in radodarnosti velikih dobrotnikov: državnega vodstva, kralja in škofov, česar pa številni manjši dobrotniki nikakor niso mogli nadomestiti.

Rodičevemu predhodniku Strossmayerju so srbske oblasti večkrat očitale, da stanuje "na tujem" (v Avstro-Ogrski) in da je "samo upravitelj" obsežne Beograjsko-Smederevske škofije (medtem ko je bil "redni škof" Džakovske in vrhbosenske škofije). Škof Strossmayer si je zaradi proti katoličanom usmerjenih ukrepov Kraljevine Srbije na vso moč prizadeval dokazati tako Svetemu sedežu kot srbski vladi, da ne bo miru in ureditve katoliških zadev, dokler ne bo sklenjen konkordat. Sedaj pa je Srbija v Rodiču dobila čisto "svojega" - jugoslovanskega nadškofa in "svojo" - srbsko nadškofijo (po konkordatnih določilih iz 1914), ki je stanoval v sami prestolnici in je bil povrhu še pripadnik "troedinega jugoslovanskega plemena". Bližnja prihodnost bo kmalu pokazala, da to ni nič vplivalo na takorekoč prirojene predsodke Srbov zoper Zahod in Vatikan, ki so zato na katoličane še vedno gledali kot "uljeze" (=vrinjene tujce) in nezaželene tekmece na verskem področju, ki imajo za glavni namen "unijačenje". Prav zato so ga merodajni dejavniki pustili na cedilu, kar da slutiti, da konkordatna kriza ni bila kaka naključna epizoda kar tako mimogrede. Odgovorni mu iz finančnih težav namerno niso hoteli pomagati; moral je odstopiti, ker je res ostal "brez sleherne človeške pomoči", kot mu je že ob nastopu službe malodane preroško napovedal nuncij Pellegrinetti.

Nove župnije, cerkve, društva

Avstroogrsko veleposlaništvo je bilo preurejeno za nadškofovo rezidenco, ki je danes še bolj kot takrat vkleščena med sosednje višje zasebne stavbe

Pogled na skromno pročelje stolnice

Kronska je 12-krat menjala ime: Nadeždina, Gospodar Jevremova (2x), Kraljice Drage, Poslanska, Kneginje Perside (del), Moskovska, Proletarskih brigad, Kronska (4.ič) od 1997.

Edina cerkvena stavba, ki so jo imeli katoličani v Beogradu na razpolago, je bila kapelica Svetega Ladislava v sklopu avstroogrskega veleposlaništva, ki jo je Rodić tudi odkupil in glede na možnosti povečal ter razširil. Zaradi utesnjenosti ni mogla postati podobna katedralam po drugih krščanskih evropskih mestih

Rodič se je tega popolnoma zavedal; kljub temu pa se je z vsem mladostnim zaletom vrgel na delo in je v marsičem tudi uspel. Če bi ga ne težili dolgovi iz Banatske uprave, bi v Beograjski nadškofiji lahko v miru dočakal konec službe. Izgradnja megalomansko velike stolnice sčasoma pravzaprav niti ni bila več nujna, saj so se verniki razporedili po župnijskih cerkva, ki so kot gobe po dežju rastle po celem področju Beograda: povečana kapelica Kristusa Kralja in Cerkev Svetega Petra v samem središču, Sveti Anton na Rdečem križu, "Francoska cerkev" na Vračarju, Sveti Ciril in Metod pa na Banovem Brdu oziroma na Čukarici in je bil takratni Stari Beograd dušnopastirsko čisto zadovoljivo pokrit. Glavno breme so nase prevzele redovne družbe s svojimi gorečimi in požrtvovalnimi redovniki in redovnicami, ki so zase in svoje vernike poskrbeli z graditvijo redovnih hiš, pa tudi cerkva in kapel.

Ko pa je prišel leta 1924 Rodič v glavno mesto novonastale države Slovencev, Hrvatov in Srbov, vsega tega še ni bilo in zato je moral najprej ustanavljati nove župnije. Pred Prvo svetovno vojno je namreč obstajala v Beogradu sama kapela Svetega Ladislava pri avstroogrskem veleposlaništvu - v Srbiji pa samo katoliški cerkvi v Nišu in Kragujevcu (ki pa je bila dolgo časa celo brez duhovnika). Z njegovim prizadevanjem in s sodelovanjem zlasti redovnikov in redovnic, kakor tudi z navdušenim vključevanjem številnih vernikov, pa so nastajala nova verska središča s svojimi cerkvami in župnišči ne le po samem Beogradu, ampak tudi šire po Srbiji - skupaj s številnimi društvi, ki so bogatila duhovno življenje starih in mladih ne le ob nedeljah in praznikih, ampak tudi v prostem času ob delavnikih.

Kristus Kralj

Ob Rodičevem prihodu so imeli katoličani na razpolago le kapelo Svetega Ladislava v sklopu nekdanjega avstroogrskega veleposlaništva.

V srednjem veku je bilo pred vdorom Turkov v ogrskem Beogradu nekaj katoliških cerkva, kot je videti na starih litografijah, a je v neugodnih razmerah izginila za njimi vsaka sled. V novem veku segajo začetki župnije segajo v sredo 19. stoletja, a 1845 so začeli duhovniki voditi matične knjige. Med Svetim sedežem in Kneževino oziroma Kraljevino Srbijo so več kot 60 let potekala pogajanja, ki so bila končana šele 1914 - po Sarajevskem atentatu - s sklenitvijo konkordata. Izbruh vojne je preprečil uresničitev; in tako je šele po končani vojni in nastanku nove države - Kraljestva Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) - 29. oktobra 1924 Pij XI. imenoval prvega beograjsko-smederevskega nadškofa v osebi Ivana Rafaela Rodića. Poslopja bivšega veleposlaništva so bila kupljena za nadškofovsko rezidenco in župnišče. Ta cerkvica je postala prva župnijska cerkev in začasna stolnica, ki so jo 1926 povečali do današnje velikosti ter jo na praznik Kristusa Kralja posvetili Kristusu Kralju. Dozidali so ji tudi zvonik in cerkveno dvorano. Nabavili so tudi nove zvonove, a 15. decembra 1927 so zaigrale po stoletjih prve orgle v Srbiji, ki jih je izdelalo podjetje Franc Jenko iz Šentvida pri Ljubljani – po izročilu je bil to njegov prvi opus - in igrajo še danes - medtem ko so bile veličastne orgle pri Svetem Antonu njegovo zadnje delo.

Sveti Anton Padovanski

Glej glavni članek: Cerkev svetega Antona Padovanskega, Beograd

značilen Plečnikov krž – podoben tistemu na Ljubljanskih Žalah: Jezus odpira roko usmiljenja proti ljudstvu in jo sam snema s križa

Plečnikova Cerkev sv. Antona in frančiškanski samostan na Rdečem križu; zvonik je dograjen šele 1960

Plečnikova Cerkev sv. Antona ima zamišljen preprost, toda slovesen vhod, ki pripravlja vernika na veličasten pogled ob vstopu, po pravilu renesančnih umetnikov: "Umetnina naenkrat" (preseneti v vsej svoji lepoti, ko vstopiš ali na trg ali v cerkev) - kot na Trgu Svetega Petra

Za Plečnikovo Cerkev sv. Antona so pomembne štiri letnice: 1929 začetek in 1932 konec gradnje, 1950 izdelava vhoda in 1960 dozidava zvonika.

Edina cerkev in stavba, ki so jo imeli katoličani v Beogradu na razpolago, je bila kapelica Svetega Ladislava v sklopu avstroogrskega veleposlaništva, ki jo je Rodić tudi odkupil in glede na možnosti povečal ter razširil. Zaradi utesnjenosti ni mogla postati podobna katedralam po drugih krščanskih evropskih mestih

Nadškof ni pozabil niti na svoje redovne brate, ki so takoj 1926 začeli graditi samostan in zatem cerkev svetega Antona Padovanskega po načrtih slovenskega stavbenika Plečnika. Samostan so zgradili v nekaj mesecih 1926, a cerkev brez zvonika dokončali 1933. Možnosti za izgradnjo zvonika so se pokazale šele leta 1960, ko so zgradili 60 m visok zvonik, ki pa se je začel nagibati kot tisti v Pisi; zato so ga od cerkvene stavbe morali ločiti, da pri pogrezanju ne bi potegnil za seboj še stavbe - proti pričakovanjem še zmeraj stoji trdno, čeprav rahlo nagnjeno.

Frančiškane na tem območju omenjajo viri že v 15. stoletju; njihov samostan so uničili Turki 1521, drugič v 17. stoletju; ko so ponovno 1727 zgradili cerkev in samostan, so ga zaradi turškega obleganja 18. septembra 1739 zopet morali zapustiti in se preseliti v Zemun. V Beograd - ki je postal 1918 prestolnica nove države Južnih Slovanov SHS in so se vanj zgrinjali tudi mnogi katoličani iz vseh delov bivšega Avstroogrskega cesarstva - so se frančiškani zopet vrnili pred sto leti, 1925.

Blažena Devica Marija

Cerkev Marijinega vnebovzetja na Vračarju je preurejena za časa Hočevarja v stolnico

Nadškof Rodič je zaupal to župnijo na Neimarju menihom vnebovzetcem (asumpcionistom). Takoj so začeli graditi kapelo za vernike; 1924 se je začela gradnja župnišča, samostana in začasne cerkve, ki je bila dograjena 1925, a temeljni kamen je blagoslovil prvi apostolski nuncij v Jugoslaviji, nadškof Pellegrinetti. Cerkve se je prijelo ime "Francoska" zaradi navzočnosti francoskih redovnikov, pa tudi zato, ker je bila namenjena kot spomenik prijateljstva med Francijo in Srbijo med prvo vojno. Od 1928 do 1938 je bilo tukaj letno od 150 do 200 krstov. 1930 je bil zgrajen stari zvonik, leto kasneje pa je nadškof Rodić blagoslovil tri zvonove, ulite v savojski tovarni Paccard. Največji zvon nosi ime Svete Marije in je dar kralja Aleksandra, drugi je krščen na ime sv. apostola Petra in je dar Svetega sedeža, najmanjši pa se imenuje po sv. Ani in je dar faranov.

Sveti Ciril in Metod

Cerkev Svetih bratov Cirila in Metoda na Banovem brdu, Požeška 23

| слика_ве V začetku 20. stoletja se je mesto Beograd začelo širiti tudi na jugozahod. 5. julija 1929 so slovenski lazaristi sprejeli Čukarico, kjer je že od 1927 ob nedeljah imel duhovnik mašo v zasebnem stanovanju. Kupili so hišo v Požeški ulici in v njej odprli kapelo, kjer je bila prva maša 5. avgusta 1929; že 13. avgusta pa so začeli graditi novo cerkev, ki jo je nadškof Rodić 17. novembra 1929 posvetil v čast svetih bratov Cirila in Metoda. Cerkev je dvoranskega tipa s polkrožnim stropom, a zvonik je visok 23 metrov. Nad glavnimi vrati cerkve je značilen napis: "Da bi bili vsi eno!".

Župnija, ki je imela takrat že 2500 vernikov, je bila ustanovljena 1. januarja 1930 in je bilo tega leta krščenih 77 otrok, poročenih 32 parov in pokopanih 23 vernikov. Versko življenje je bilo zelo razgibano.

Tu so se naselile tudi slovenske nune usmiljenke, ki so v Beogradu od leta 1920, in pomagajo v dušnem pastirstvu, skrbijo za uboge in bolne, zelo blagodejno pa so delovale po bolnicah in s tem omilile marsikateri predsodek zoper katoličane tako pravoslavnih vernikov kot njihovih duhovnih pastirjev.

Sveti Peter

Cerkev Sv. Petra na Makedonski 23 (Poenkarevi) je sredi mesta

Zgodovina te župnije je tudi zgodovina jezuitov v Beogradu in sega več stoletij nazaj. Jezuita Bartol Kašić in Sini sta tu ustanovila humanistično šolo, prvo na Balkanu. Poznejši poskusi ponovne naselitve so sovpadali s trikratno osvojitvijo mesta od Turkov in vnovičnimi začetki pastoralnega dela, vendar so morali mesto in cerkev ponovno prepuščati Turkom – iz porušene cerkve so rešili samo Marijino podobo, ki jo je ljudstvo začelo v Petrovaradinu častiti pod nazivom Beograjska Bogorodnica in so to sliko zopet slovesno prinesli v novozgrajeno cerkev 1934.

Ko so torej jezuiti 1930 znova prišli v Beograd, so na Novo leto 1931 začeli dušnopastirsko delovanje v na novoustanovljeni župniji sv. Apostola Petra in kupili hišo ter 1933 zgradili cerkev. Prava uganka je, kako so sredi strogega centra lahko v takem nenaklonjenem ozračju postavili sorazmerno veliko katoliško cerkev. Na zunaj sploh ni opazna; notranji minister Korošec jim je zajamčil svojo podporo, če bi prišlo do kakih sitnosti in da naj hitijo z gradnjo; po takratnih zakonih namreč ni bilo mogoče porušiti stavbe, če je prišla zidava že do strehe - in tako se je vse srečno končalo. Na Makedonski 29 ima sedež znani dnevnik "Politika", ki sta ga ustanovila slovenska brata Ribnikar - v bližini pa še mnoge druge pomembne ustanove.

Že 1931 je bilo v tej župniji prek 130 krstov in je 1940 preseglo število 200. Prednost te fare je osrednji položaj, pa tudi dobre tramvajske in avtobusne zveze. Jezuiti so poleg drugega raznovrstnega dela imeli na skrbi zlasti izobražence, pa tudi doraščajočo mladino. Da bi ustregli različnim narodom in diplomatskemu osebju, so imeli od vseh začetkov mašo v raznih jezikih, dolgo časa tudi v slovenščini.

Drugod po Srbiji

Zunaj Beograda so v Rodičevem času zgradili lepe cerkve v Smederevem, Šabcu, Boru, Zaječarju in v Ravni Reki, kapele pa v Valjevem, Leskovcu, Aleksincu in v Kragujevcu.

Hude težave

Načrti za graditev nove stolnice

V prvi polovici dvajsetega stoletja so se v Beograd zgrinjali razni podjetniki, strokovnjaki in delavci, kakor tudi številni fantje in dekleta iščoč zaposlitev. Število katoličanov je zlasti po nastanku nove države Južnih Slovanov - Kraljestva Slovencev, Hrvatov in Srbov – v kateri je bilo skoraj polovica katoliške veroizpovedi - naraslo v prestolnici na 40.000. To je znašalo kar 17 odstotkov od celotnega števila 240.000 prebivalcev, ki jim pa lahko prištejemo še 17.000 Zemuncev, ki glede bogoslužnih prostorov niso bili v enaki zadregi. Skupna vsota vseh katoličanov na današnjem beograjskem območju (2024) je bila v tistem času – a po srbskih verodostojnih virih – kar 57.000 prebivalcev, torej 24%, kar je pomenilo skoraj četrtino vsega prebivalstva.

Ker so Beograjčani imeli na razpolago le kapelico Sv. Ladislava - ki pa takrat ni bila v cerkveni lasti-, je osemdeset beograjskih katoličanov 29. avgusta 1920 ustanovilo „Društvo za gradnjo katoliške cerkve“, ki ga je vodil upravnik pivovarne „Bajloni“ Karel Mataušek. Njihovo delo je ob prihodu v prestolnico 1924 vsestransko podprl tudi novi nadškof Rodić.

Sovražno ozračje

Pri poskusih za graditev primerne katoliške stolnice v Beogradu mu je spodletelo, kar pa ni bila le njegova krivda. Finančna polomija je bila zanj in katoličane veliko hujši udarec in posledica dolga, ki je težil na novo zgrajeno semenišče "Crisinum" v Zagrebu - duhovno vzgajališče za banatske duhovniške poklice nemške in madžarske narodnosti. Vprašanje stolnice pravzaprav ni bilo več niti odločilno niti tako pereče, saj so redovne družbe z zgraditvijo novih župnijskih središč in seveda tudi cerkva po cele beograjskem območju, pa tudi po Srbiji, že poskrbele za potrebne stavbe prav tam, kjer je bilo največ katoličanov.

Ustanovitev nove nadškofije v Beogradu s sufragansko škofijo v Skopju je bila predvidena že s konkordatom iz leta 1914; tam je bila tudi določba, da bo država poskrbela tudi za postavitev in gmotno podporo osrednjim ustanovam, kot tudi za njihovo redno vzdrževanje z vsakoletno podporo. Podobna določila so bila tudi v novem konkordatu iz leta 1935. Katoličanom nenaklonjene oblasti pa ne samo, da niso dale nič denarja za gradnjo stolnice, škofove rezidence in semenišča in drugih temeljnih ustanov na območju Srbije, ampak so pod raznimi pretvezami zavlačevale celo prvo stopnjo, a to je dodelitev primerne in v resnici proste lokacije. Ko so beograjski katoličani spregledali to mišolovljenje, so z razlogom obupali nad ugodnim izidom postavitve stolnice; ne čudi torej, da je Rodič zbrani denar namesto za gradnjo nove, uporabil za skromno razširitev dotedanje "stolnice". Za primero mimogrede samo omenimo, da je SPC v istem času brez ovir dobila gradbeno dovoljenje in vsestransko pomoč v Sloveniji pri gradnji na najlepši možni ljubljanski lokaciji - v zaščitenem predelu parka Tivolija; podobno tudi na Hrvaškem v Zagrebu; iz tega bi se dalo sklepati, da pri katoličanih na splošno ni bilo predsodkov že od Slomškovih časov naprej.

Da bi morebiti le zbral denar za stolnico, je med drugim bil pripravljen po tedanji navadi velik in sorazmerno uspešen srečolov, ki je po predvidevanjih prinesel dokaj lepo vsoto; vendar je to bilo manj ko desetina potrebnega denarja. Iz dolgov, ki so težili Crisinum, pa se Rodič ni mogel več izkopati; "Prva hrvatska štedionica" s sedežem v Bečkereku in druge denarne ustanove so že tako zasegle več stavb v lasti škofije; država pa v tem sovražnem ozračju - čigar vrhunec se je pokazal med konkordatno krizo v Krvavi procesiji - ni hotela pomagati.

Zato se je 28. novembra 1936 Ivan Rafael Rodič službi nadškofa dokončno odpovedal; ostal mu je le častni naziv naslovni nadškof Philippopolisa (naziv nekdanje škofije Plovdiv v Trakiji, sedaj Bolgariji). Odhajal pa je z zavestjo, da je storil vse, kar je po človeško mogel, za ureditev razmer v čisto novih in katoličanom nenaklonjenih okoliščinah tako v Beograjski nadškofiji kot tudi že prej v Banatski apostolski upravi. Njegova skrb za nov duhovniške poklice pa ni bila jalova. V času njegovega odstopa, v letih 1936/37, je imela samo Banatska uprava že 23 bogoslovcev in 18 semeniščnikov. To je bil velik uspeh v primeri s stanjem 2024, ko je odšel njegov naslednik škof Nemet iz Zrenjanina prav tako na beograjski nadškofovski sedež: bogoslovci so bili tokrat trije, semeniščnika pa nobenega - a večina duhovnikov je že dosegla starostno mejo, ko drugi državljani gredo v zasluženi pokoj.

Lateranski in drugi sporazumi

Pod Pijem XI. je bilo z Lateranskimi sporazumi končno urejeno dobrega pol stoletja staro »rimsko vprašanje«, ki je trajalo od prestrela Porta Pia 20. septembra 1870. Pogovori so se začeli že takoj ob papeževi izvolitvi; 11. februarja 1929 pa so predstavniki Svetega sedeža in Kraljevine Italije podpisali lateransko pogodbo, s katero so ustanovili neodvisno državo vatikanskega mesta, katere vladar je papež, ki ima vso zakonodajno, sodno in izvršno oblast.

S konkordatom, podpisanem v Lateranski palači, je dobil torej Sveti sedež nesporno oblast (suverenost) nad Vatikansko državo, in mednarodno-pravno samostojnost. Katoliška vera je uživala posebno varstvo in velike ugodnosti; cerkveno poroko je priznala tudi država; verouk, ta "temelj in krona javnega pouka", je postal obvezen v osnovnih in srednjih šolah. Za fašistični režim so postali Lateranski sporazumi pomembno priznanje zakonitosti pred svetovno javnostjo. V znamenje sprave je naslednjega julija papež z evharistično procesijo vstopil na Trg svetega Petra, prvič je pa izšel iz vatikanskega ozemlja 21. decembra 1929, da sprejme uradno v posest svojo stolnico - Lateransko baziliko.

Odnose med svetim sedežem in posameznimi državami je urejal papež s številnimi konkordati: 1922 z Letonijo, 1924 z Bavarsko, 1925 s Poljsko, 1927 z Romunijo in Litvo, 1929 s Prusijo, 1932 z Badnom, 1933 z Avstrijo.

1937 so imele papeškaga nuncija že naslednje države: Argentina, Avstrija, Belgija, Bolivija, Brazilija, Češkoslovaška, Čile, Kolumbija, Kostarika, Nikaragua, Panama, Kuba, Estonija, Francija, Nemčija, Guatemala, Haiti, Honduras, Salvador, Irska, Italija, Jugoslavija, Latvija, Paragvaj, Peru, Poljska, Madžarska, Portugalska, Dominikanska republika (San Domingo), Romunija, Švica, Venezuela in Ekvador.

To je bil vsekakor napredek v primeri s politiko osamitve in namernega odrivanja papeža od reševanja narodnih in mednarodnih sporov že v času papeževanja Pija X., še bolj pa za časa Benedikta XV. - kljub njegovim izrednim mirovnim prizadevanjem - velikokat pa ravno zaradi njih. Posledice so bile katastrofalne, saj na mirovne pogovore v Versaillesu po Prvi svetovni vojni papež ne le, da ni bil povabljen, ampak je levo-nacionalistično usmerjena italijanska vlada postavila kot pogoj v vojno njegovo odsotnost z mirovnih pogajanj. Na ta način so mirovni pogoji za poraženo stran ponižujoči, kar je povzročalo trajno nezadovoljstvo, ki je kmalu preraslo v nov svetovni spopad.

Že sredi vojne 1917 je namreč podal Benedikt XV. v svesti si svoje duhovne dolžnosti kot očeta narodov, konkretne predloge vsem vojskujočim se stranem za končanje te nekoristne morije, čeprav se je zavedal, da govori v veter: saj nihče ni pričakoval od vojne manj kot popolno zmago. Neko priznanje in zadoščenje je dobil ta papež miru šele mnogo pozneje, ko je njegov papeški soimenjak Benedikt XVI. ob devetdesetletnici poziva poudaril 2007, da je bilo - čeprav tedaj neuspešno - to mirovno prizadevanje usmerjeno v prihodnost Evrope in sveta po krščanskih načelih in je temeljilo na mednarodnem pravu.

Zapleti v Jugoslaviji

Nekaj čisto posebnega pa so bile zapletene razmere v Jugoslaviji, ki že od časov Kneževine in Kraljevine Srbije – kljub naraščanju katoliškega prebivalstva - niso bile naklonjene konkordatu.

Srbija ga je sicer nerada sprejela pod pritiskom grozečega vojaškega spopada; v Rimu so ga podpisali 24. junija, narodna skupščina v Nišu pa ga je potrdila 8. avgusta 1914, ko je že z vso silo divjala 28. julija 1914 začeta Prva svetovna vojna in še ni bilo jasno, na katero stran se bo vojna sreča prevesila; zato je upravičeno postavljati iskrenost te odlločitve pod vprašaj.

V zvezi z obveznostmi, ki jih je takrat sprejela Srbija, je nova država SHS po končani vojni privolila v ustanovitev nadškofije v prestolnici in tako je bil 29. oktobra 1924 imenovan za nadškofa dotedanje apostolske uprave Beograd-Smederevo Rafael Rodić, s tem da je zadržal banatskoapostolsko upravo. Nova država pa ni omogočila nemotenega in normalnega delovanja novi škofiji, škofu in njegovim sodelavcem, saj se je poigravala z dodelitvijo primerne lokacije za stolnico in nadškofovo palačo vse do konca njegovega beograjskega bivanja; in prav skrb za duhovniški podmladek z graditvijo semenišča "Crisinum" v Zagrebu za banatske nemško in madžarsko govoreče bogoslovce - ki pa pravzaprav ni imel finančnega pokritja - je pripeljala njega in nadškofijo do bankrota.

Londonski klub je dal pobudo za ureditev odnosov s katoličani že takoj ob nastanka nove države Južnih Slovanov Slovencev, Hrvatov in Srbov 1918, vendar so prevladali večinski merodajni nacionalistično usmerjeni krogi, ki so bili katoličanom nenaklonjeni. Zadevo so poskušali reševati na neustrezen način, kar je povzročilo namesto sporazuma le še večji razdor in odpor; tako so celo v Vidovdansko ustavo uspeli vriniti že iz avstroogrskih časov sporni in omraženi kancelparagraf. Ne glede na to, da je povzročil toliko hrupa, je v praksi vladala večja treznost in strpnost ter na njegovem temelju ni bil za časa Stare Jugoslavije obsojen noben duhovnik ali kak drug verski uslužbenec.

Papež Pij XI. je dosegel, da je bil 1935 podpisan tudi z Jugoslavijo konkordat, ki naj bi katoličane v pravicah izenačil s pravoslavnimi; to pa je naletelo na hud odpor pri patriarhu Varnavu in njegovi duhovščini, saj je dotlej bila Srbska pravoslavna Cerkev kot izrazito »jugoslovanska« privilegirana. Za Novo leto 1937 je hotel izdati poslanico, v kateri je konkordat označil za pogodbo s „črnim poglavarjem črne internacionale“ in pozval ljudstvo, naj se dvigne kot „vojska božja proti vojski satanski“. Oblasti so prepovedale tiskanje brošure, patriarh je nenadoma zbolel, pa so razširile govorice, da je bil zastrupljen. 19. julija je bilo glasovanje o spornem sporazumu; pravoslavno vodstvo je istega dne sklicalo prepovedani shod, ki naj bi bil namenjen za molitve za zdravje bolnega patriarha, a se je sprevrgel v spopad z žandarmerijo, v Krvavo procesijo (Krvavo litijo). Tega dne je bil konkordat v skupšini sicer izglasovan, vendar zaradi Konkordatne krize nikoli ratificiran.

Lažje razumemo okoliščine, v katerih je nadškof Rodić deloval in končno moral odstopiti, če poskušamo osvetliti takratne verske, narodnostne in politične razmere tako v svetu in Katoliški Cerkvi, kakor tudi v Kraljevini Jugoslaviji in v njeni prestolnici Beogradu, ki pa so bile podobno zapletene zlasti zaradi napredujočega nacizma, ki se je tukaj izražal zlasti v vztrajnem nasprotovanju katoličanom; tako ozračje je hudo žalostilo Rodiča ves čas njegovega škofovanja in je prišlo do izbruha v Konkordatni krizi. Čeprav je laična državna oblast zadeve skušala razumno urediti in je izglasovala konkordat, si ga zaradi tolikega nasprotovanja SPC ni upala ratificirati.

Dolgovi rastejo

Že od vsega začetka je Rodić želel izpolniti pričakovanja beograjskih vernikov, ki so hoteli v Beogradu zgraditi predstavitveno stolnico. Načrti so bili pripravljeni, toda glede lokacije ni šlo vse po načrtih. Tedaj so začeli čutiti posledice gospodarske krize tudi v Jugoslaviji. Največje skrbi pa je povzročal sicer zgrajeno, toda neplačano semenišče Crisinum v Zagrebu. Veliko so pričakovali od srečolova, ki se je sicer sorazmerno uspešno končal – vendar denarja še zdaleč ni bilo dovolj za poravnavo dolgov in nadškofija je bila pred bankrotom: banke so grozile z zaplembo in prodajo cerkvenega premoženja. Zaradi naraščanja dolgov je bil Rodič prisiljen zastaviti tudi škofijsko palačo. Zato je v začetku leta 1934 kralju Aleksandru ponudil, naj bi odkupil Crisinum kot dom za revne študente, vendar je naletel na gluha ušesa.

1933 so dolgovi presegli 14.000.000 dinarjev, ki bi jih bilo mogoče poravnati le z novimi zadolžitvami ali z darovi. Primer neuspele gradnje beograjske stolnice in zagrebškega semenišča dokazuje, da so jugoslovanske oblasti in tudi kralj gledali na katoličane kot na drugorazredne državljane. Čeprav je iz državnega proračuna dobivala večino sredstev tako katoliška kot pravoslavna Cerkev, je bila ogromna razlika v vsoti; tako je na primer Srbska pravoslavna cerkev samo leta 1925 prejela državno pomoč v višini 70.000.000 dinarjev; vsota, ki bi večkratno presegla Rodičeve dolgove. Kljub večkratnim prošnjam je nadškofa vlada pustila na cedilu in ni hotela pomagati nadškofiji, da bi se rešila dolgov. Izgradnja katoliške katedrale naj bi bila dokaz enakopravnosti katoliških in pravoslavnih državljanov – neizgradnja pa je pokazala vse kaj drugega. Denarna sredstva, ki so bila potrebna za izplačilo zadolženega semenišča in pa za gradnjo primerne stolnice, so bila neznatna v primerjavi s tistimi, ki jih je prejemala v istem času pravoslavna Cerkev. Nadškof se je še zadnjič obrnil za pomoč na predsednika vlade Stojadinovića, ki pa je prošnjo gladko zavrnil – prav kot že prej večkrat njegovi predhodniki - in tako so nadškof, njegove verske ustanove in srbski katoličani - kot drugorazredni državljani - ostali "brez sleherne človeške pomoči".

Odstop in spomin

Odstop

Katoliška beograjska nadškofija je zaman prosila pomoči pri kralju in pri vladi – pa tudi drugod po Jugoslaviji in tujini: tako Rodič ni videl drugega izhoda, ko da je ponudil papežu Piju XI. svoj odstop, ki je bil takoj sprejet. Decembra 1936 je torej za vedno zapustil Beograd kot naslovni nadškof Philippopolisa (Plovdiva). Njegov naslednik je postal ljubljanski profesor teologije Josip Ujčič.

Delovni pokoj

Najprej se je naselil v frančiškanskem samostanu v Kostajnici, nato pa se 26. aprila 1937 preselil k frančiškanom v svojem rodnem kraju Požegi, kjer ga je sprejel njegov učenec in prijatelj, gvardijan Feliks Gretschel.

Radi so ga vabili na razne slovesnosti kot odličnega govornika; zapažen je bil njegov govor na proslavi papeškega dneva, kjer je razlagal pomen in odličnost papeštva v preteklosti in sedanjosti, ter omenil nekaj dogodkov iz življenja vladajočega papeža Pija XI., kar kar je nabito polna dvorana pospremila z navdušenim ploskanjem. Tudi med vojno je pomagal v dušnem pastirstvu po svojih močeh: rad je pridigal in spovedoval po okoliških župnijah.

Rodić tudi v starosti ni prenehal z dušnopastirskim delom in je v sedemnajstih letih svojega bivanja v Požegi kot birmovalec obiskal mnoge župnije prostrane zagrebške nadškofije. Po Drugi svetovni vojni je bilo dela še več, saj so komunistične oblasti zagrebškemu nadškofu Stepincu prepovedale zapuščati Zagreb, ga spravile v zapor in nazadnje internirale v njegovi rojstni vasi Krašiću. Tako je na njegovo prošnjo samo 1948 podelil zakrament svete birme v šestih slavonskih dekanijah, kar je trajalo nič manj kot dva meseca.

Smrt

Nadškof Rafael Rodić je umrl 10. maja 1954 v Slavonski Požegi, kjer je tudi preživel svoja zadnja leta.

Spomin

Ob petdesetletnici smrti je bila 3. novembra 2004 zanj opravljena maša zadušnica, ki jo je vodil beograjski nadškof Hočevar v požeški cerkvi sv. Lovrenca; somaševal je požeški škof Antun Škvorčević, provincijal frančiškanske province sv. Cirila in Metoda Lucije Jagec ter drugi duhovniki in redovniki. Škof je izrekel priznanje prvemu beograjskemu nadškofu Rodiću, ki je v času svojega službovanja veliko naredil za duhovni in materialni razvoj beograjske nadškofije, da je res postala živa Cerkev. Omenil je, da so človeške gradnje lahko tudi neuspešne; ker pa je Rodić zaupal v Boga, uspehi kljub temu niso izostali – saj duhovnih uspehov ne moremo meriti s človeškimi merili.

Ocena

Šibke točke nadškofovih načrtov

1. Nadškof Ujčič je menil, da je Rodič priredil srečolov z namenom, da bi pokril dolgove zavoda a ne za gradnjo stolnice. To ni verjetno, saj bi se s tem osmešil in onemogočil ne le pri svojih dobrotnikih, ampak tudi pri svojih vernikih. Resnici na ljubo pa sicer lepa vsota 1.800.000 din od loterije ni bila niti desetina denarja, ki je bil potreben za gradnjo stolnice in ni bilo dovolj niti za začetek gradnje; zato ne čudi, da ga je uporabil začasno za kritje dolgov zavoda Crisinum. Poleg tega pa ni dobil do časa srečolova niti zanesljive lokacije.
2. Rodič je računal na konkretno pomoč od kake ustanove Katoliške Cerkve – od temišvarskega škofa Glattfelderja, prek vodstva frančiškanskega reda pa vse do papeža (ni znano, ali je dobil od njega zaprošeni milijon) - ali pa od državnega vodstva - ni pri teh prošnjah obšel niti kralja, ki nadškofove prošnje ni upušteval, čeprav je istočasno država velikodušno podpirala 12 pravoslavnih gradenj samo v prestolnici; njegov predhodnik kralj Peter I. je namreč 1908 v Beogradu osebno položil temelj za krasno judovsko shodnico in je ustanovo tudi gmotno podpiral. Najabolj je razočaralo škofa, ker vlada sploh ni upoštevala konkordatskih določb o gmotni podpori katoliških osrednjih ustanov in ker je tudi pri drugih velikih mecenih naletel na gluha ušesa. Tako je kljub številnim manjšim dobrotnikom ostal takorekoč "brez sleherne človeške pomoči".
3. Ohranjena pisma razkrivajo, da Rodić ni vedel, da se gradnje Crisinuma loteva brez denarnega pokritja (kar seveda pri tako razgledanem človeku čudi); to je ugotovil šele potem, ko je bil študentski dom že pod streho in je bilo treba izplačati dolgove. Še junija 1928 je Rodič računal na pomoč škofa Glattfelderja. Bil je prepričan, da se bo zavod lahko s šolnino in drugimi dospelimi sredstvi sam vzdrževal - kar pa bi bilo morebiti možno, če bi bil poln - pa je bil zaseden komaj četrtinsko.
4. Neuspela gradnja nove stolnice kaže tudi na to, da je bila pravoslavna cerkev v privilegiranem položaju. SPC si ni želela, da bi se denarno državno podporo enakopravno delila z RKC. Glede na sredstva, ki jih je država namenjala Srbski pravoslavni cerkvi, so bili stroški gradnje beograjske katedrale - kakor tudi dolgovi dokončanega semenišča Crisinum - res zanemarljivi. Samo za zasluge »skozi zgodovino in v novejšem času za nastanek te države« je SPC prejemala od države enkratno letno pomoć, ki je že 1925 znašala 70,000.000 dinarjev.
5. V tem istem času je država pomagala podirati staro in na njenem mestu graditi novo res predstavitveno palačo „Patrijaršije“ (čeprav je že stara "metropolija" bila velikanska palača) tik poleg Saborne cerkve - na najlepši razgledni točki v strogem središču Starega Beograda nad Savo blizu Kalemegdana. Delo je nemoteno potekalo v letih najhujše gospodarske krize 1932-1935 in „predstavlja monumentalno palačo“ za vrhovno upravno telo SPC v prestolnici. Obenem je SPC gradila mogočne Cerkev Svetega Marka ter več drugih cerkva in župnišč, medtem ko je nadaljevanje gradnje mogočne Cerkve Svetega Sava čakalo boljših časov. Za vse te razsipno drage postavitve za mestno in državno oblast, kralja in SPC sploh ni bil nikakršen problem takoj dobiti zahtevano najboljšo možno gradbeno lokacijo, kakor tudi zadostno gmotno podporo, da se vse dokonča po napravljenih načrtih. Samo njena obnova pred nekaj časa je stala čez 7.000.000 dinarjev (okrog 60.000 evrov). Le velikanska Cerkev Sv. Sava je čakala boljših časov, vsi drugi načrti pa so bili kmalu dokončani, postavljeni pod streho in bogato opremljeni.
6. Državne oblasti so izgradnjo osrednjih katoliških cerkvenih ustanov na vse načine oteževale in ovirale; enako mestne oblasti, ki so rešitve prošenj za zanesljivo lokacijo in in drugih dovoljenj za stolnico "odugovlačile" (zavlačevale) od 1924 pa vse do 1936, ko niso v zvezi s tem izdale niti enega ustreznega gradbenega dovoljenja katoliški nadškofiji; medtem so iste oblasti pravoslavnim samo okoli leta 1930 izdale 12 gradbenih dovoljenj in gradnje tudi gmotno podpirale. Za primerjavo naj omenimo samo v istem času grajene razkošne stavbe Patrijaršije. Druge katoliške župnijske cerkve, ki so jih gradile redovne skupnosti, so imele več sreče.
7. Čeprav se je Rodič obdal s sposobnimi duhovniki (Gecan, Juretić, Vlašić, Čmelar idr.) kot svetovalci (konzultorji), je nekaterim zaupal preveč zlahka in naivno: Franjo Engel ga je nalahko uvedel v gradnjo Crisinuma, njegov zaupnik Hugo Gyenes pa ga je do konca držal v prepričanju, da je srečolov upravičen in uspešen – kljub resnim svarilom od drugod, zlasti iz Nemčije, da čas svetovne gospodarske krize ni ravno najprimernejši. Gyenes je res bil Žid, vendar je že pred leti s celo svojo družino sprejel katoliško vero. V Nemčijo je odšel, da bi tudi tam priporočal srečolov - pa je tam imel še manj uspeha kot v domovini. Če upoštevamo še katastrovalne posledice svetovne gospodarske krize (ki je poraženko Nemčijo še bolj pestila kot zmagovalko Jugoslavijo), je bilo tako podjetje v tistih časih neizvedljivo, že vnaprej obsojeno na neuspeh, kar se je tudi zgodilo.
8. Pri svojih velepoteznih načrtih pa Rodič ni računal na velesrbski nacionalizem, o katerem pravi britanski zgodovinar Malcolm: "Najhujša razdiralna sila v jugoslovanski politiki teh let je bil srbski nacionalizem. Srbi so, nahujskani od Srbske Pravoslavne Cerkve, s hudimi demonstracijama uspeli preprečiti sklepanje konkordata med Jugoslavijo in Vatikanom leta 1937." Konkordatna kriza je bila pravzaprav začetek konca Jugoslavije Zanimivo je, da je bil patrijarh Varnava za konkordat, "sveti sinod" - ali vsaj večina - pa proti. Postavlja se torej vprašanje, komu je patrijarh bil napoti in koliko so bile osnovane govorice, da je bil zastrupljen.

Upoštevati je treba tudi uspehe

Rodič je odstopil od službe zaradi finančnega zloma, do katerega ga je pripeljala gradnja zavoda Crisinum v Zagrebu, in zaradi neuspelega srečolova, s katerim je nameraval zbrati sredstva za gradnjo beograjske stolnice. Moramo pa priznati, da je vse druge naloge odlično opravil kljub temu, da ni mogel računati na nobeno človeško pomoč.

Ne smemo pa v zvezi z neuspehi pozabiti na nelahke okoliščine, v katerih je prevzel najprej nalogo banatskega upravitelja in nato še položaj beograjskega nadškofa, ter razloge, ki so ga pahnili v težke gmotne razmere in v dokončni bankrot. Za celovito oceno njegovega delovanja je treba upoštevati, da se je uspešno lotil temeljite izgradnje glede na upravno in dušnopastirsko ureditev beograjske nadškofije, ki se je ohranila vse do danes. Poleg tega so v njegovem času verniki dobili cerkve na vseh tistih krajih, kjer so bile potrebne, kakor tudi svoje dušne pastirje, pa tudi bogato družbeno in karitativno dejavnost.

Slikovna zbirka

Veliki Bečkerek

• 
  Eiffelov Veliki most, simbol Bečkereka, so razdrli jugoslovanski komunisti 1969
• 
  Veliki Bečkerek je dobil železnico že sredi 19. stoletja s postajo ob Begeju
• 
  V središču mesta, na Glavni ulici, so bile trgovske in upravne stavbe
• 
  Na prelomu stoletja je bilo zgrajeno v klasicističnem slogu sodišče
• 
  Po plovnem Begeju se je odvijal živahen promet
• 
  Nova bolnica je bila zgrajena 1895; v kletnih prostorih je bila kapela
• 
  Vojašnica prestolonaslednika Rudolfa je spremenila le ime in gospodarja
• 
  Veliki Bečkerek je bil tudi pomembno trgovsko središče
• 
  Shodnica v Bečkereku je bila zgrajena 1896, podrli pa so jo nacisti 1941
• 
  Mladino je privlačil šport in nogometno moštvo ’’Radnički’’
• 
  Pogled na Bečkerek z zvonika Stolnice okrog 1900
• 
  Shodnica, Stolnica in Gimnazijska cerkev po 1900

Beograd

• 
  Beograd je bil imel skozi zgodovino katoliške cerkve, ki so izginile brez sledu
• 
  Tak je bil pogled na Beograd 1868 s staro Metropolijo in Saborno cerkvijo
• 
  Tak pa je bil pogled na del Starega Beograda na začetku 20. stoletja
• 
  Na Čukarici je bila tudi Tovarna Koža
• 
  V Beogradu lahko vidimo stare in nove stavbe vštric; prej še več (okrog 1900)
• 
  Pravoslavna "Saborna cerkev" (1900) ima izjemno lep položaj
• 
  Za shodnico Bet-Israel je položil temeljni kamen sam kralj Peter I. 1908
• 
  Sedež beograjsko-karlovškega metropolita iz 1863
• 
  "Začasno" (celo stoletje) je služila za beograjsko stolnico A-O kapelica (vhod)
• 
  Kavarna Albanija je bila nekdaj priljubljeno beograjsko shajališče
• 
  Napisi na hišnih pročeljih so odkrivali imena lastnikov
• 
  Ulica Kralja Milana v Beogradu okrog 1920
• 
  Ulica Kralja Aleksandra okrog 1920
• 
  Kronska ulica je takole izgledala ob Rodičevem prihodu
• 
  Še pogled na Kronsko ulico v Starem Beogradu okrog 1924
• 
  Kronska ulica je ena najznamenitejših v Beogradu
• 
  Na Kronski 51 je Genčićeva hiša, tu je Muzej Nikola Tesla
• 
  Branilec Beograda katoličan János Hunyady ima spomenik v Zemunu

Zunanje povezave

Ivan Rafael Rodič

(angleško)

• Daniel Patafta: Ivan Rafael Rodić – franciscan and archbishop of Belgrade (srce.hr)
• Archbishop Ivan Rafael Rodić - Catholic-Hierarchy Copyright David M. Cheney 27 May 2024
• Prabook: Ivan Rodic archbishop
• Whois: Ivan Rafael Rodić

(hrvaško)

• Ivan Rafael Rodić – Hrvatska internetska enciklopedija
• Robert Skenderović: Crisinum i lutrija – dva neuspjela pothvata beogradskog nadbiskupa Rafaela Rodića UDK262.12 Znanstveni rad

Njegovi življenjepisci

(hrvaško)

• Emanuel Franjo Hoško. Preminuo poznati trsatski franjevac i povjesničar fra Emanuel Hoško - Bitno.net
• Daniel Patafta Izv. prof. dr. sc. Daniel Patafta – Katolički bogoslovni fakultet (unizg.hr)
• Robert Skenderović dr. sc., viši znanstveni suradnik|Od protomodernizacije do modernizacije školstva u Hrvatskoj (isp.hr)

Katoliška Cerkev v Srbiji in Jugoslaviji

(srbsko)

• Bojan Munjin: Katolici u Srbiji – snaga je u zajedništvu, a ne u geografiji

(hrvaško)

• Vjekoslav Wagner: Povijest katoličke Crkve u Srbiji u 19. vijeku. Od 1800. do konkordata 1914. godine (1. dio)
• Vjekoslav Wagner: Povijest Katoličke Crkve u srbiji u 19. vijeku. Od 1800. do konkordata 1914. godine (2. dio: Intrige protiv biskupa Strossmayera)
• Zlatko Matijević: Pokušaj razrješenja pravnog položaja Katoličke crkve u Kraljevini SHS 1918-1921. godine

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Nov položaj	Rimskokatoliška nadškofija Beograd 1924–1936	Naslednik:  Josip Ujčić
	Apostolska uprava Banata 1923–1936 (kot apostolski upravitelj)	Naslednik:  Josip Ujčić